Tragedija baletne domačije Pie in Pina Mlakarja

V zeleni idili za upravno stavbo tovarne zdravil Krka v Ločni stoji nekdanje domovanje svetovno znanega baletnega para Mlakar. Čeprav ima status kulturnega spomenika lokalnega pomena, zanj ve le malokdo, saj ni na ogled. Zazidalni načrt iz leta 1969 je namreč na celotnem območju med današnjo Šmarješko cesto in reko Krko nekritično predvidel industrijske objekte in parkirišča za potrebe tovarne. Pina Mlakarja so zato razlastili, in odkar je leta 2006 umrl, žal domačija, ki sta jo baletnika želela urediti v plesno središče za preučevanje fenomena plesa, sameva.

Napisal: Luka Rems

Do potankosti zasnovana domačija pas de deux, ki sta jo več desetletij razvijala svetovno znana baletna plesalca Pia in Pino Mlakar, je širši javnosti nedostopna. Čeprav je Pino leta 2000 na novomeškega župana Antona Starca naslovil Memorandum, v katerem ga je pozval k uresničitvi ideje o plesni ustanovi, je apel naletel na gluha ušesa. To je v sicer srečnem življenju predstavljalo veliko bolečino baletnega para Mlakar.

Ko sem pred časom kolegu iz novomeške civilne družbe z žarom v očeh razlagal zgodbo o skriti domačiji ob reki Krki, me je začudeno pogledal: »A to res obstaja?« Dovolj zgovorno. Idiličnega domovanja znanih baletnikov v Ločni danes marsikdo ne pozna. Skrita za upravno stavbo tovarne zdravil Krka, stoji s slamo krita lesena dolenjska kmečka hiša, zgrajena v letih 1946 in 1947. Ob hiši so lično urejene zelene površine s stopnicami, ki se spuščajo proti reki Krki. Da gre za območje, kjer živijo plesalci, opozarja ob vhodni lopi v tlak vgrajen napis pas de deux.

Pravi zaklad je skrivala notranjost lesene hiše. »Iz tisoč nadrobnosti sestavljeno in kot da je že od zmeraj tu, a ne staro, še manj postarano« (Humer, 2006, str. 200). Pia in Pino Mlakar sta na krilih umetniškega duha in z neverjetnim čutom za estetiko oblikovala posamezne sobe, ki odsevajo njun plesni poklic. Naj omenim osrednji dnevni prostor z lončeno pečjo in bogato založenimi knjižnimi policami ter okrasno zaznamovanim pohištvom. Na podstrešju pa srce – plesni studio, kamor je baletni par namestil platno iz njune predstave Lok. V baročni sobi poleg je steklen lestenec osvetljeval odlitke reliefov scene iz Balade o srednjeveški ljubezni. Vse tako prav posebno po meri, pretehtano, domiselno in priročno. Na žalost dobršnega dela pohištva in osebnih predmetov ni več na domačiji, saj so jih po smrti Pina odpeljali svojci.

Letos 100. obletnica slovenskega baleta

V Ljubljani je v sezoni 1918/19 začel delovati prvi poklicni ansambel, najprej predvsem zaradi potreb ljubljanske Opere, ki je pri opernih uprizoritvah nujno potrebovala tudi baletni ansambel. Razvoj slovenskega baleta je pomembno zaznamoval znameniti mednarodni koreografski in plesni par zakoncev Pina (1907–2006) in Pie Mlakar (1908–2000), rojene kot Maria Luiza Pia Beatrice Scholz. Pia in Pino sta po vojni za ljubljanski baletni ansambel vsako leto postavila vsaj eno avtorsko predstavo, ansambel pa vodila do leta 1958. Bila sta izredna plesalca, še večja ustvarjalca, za sabo pa sta pustila bogato in enkratno mednarodno priznano baletno dediščino. Svoj umetniški in ustvarjalni potencial sta znala vtisniti številnim generacijam slovenskih baletnikov, plesalcev in koreografov. (vir: http://www.paradaplesa.si/?Id=na_spici&View=novica&novicaID=5188)

Razlastitev usodno zaznamovala vizijo plesnega središča

Pia in Pino Mlakar sta desetletja gradila in izpopolnjevala svoj pravljični svet ob reki Krki.1 Pri tem so jima pomagali tudi ljubljanski plesalci. Ko so bili vsi objekti okoli leta 1960 dokončani, sta načrtovala gradnjo baletne dvorane s knjižnico. Želela sta narediti plesno središče, kjer bi preučevali fenomen plesa in baleta. A načrte jima je prekrižal novembra 1969 v Skupščini občine Novo mesto sprejet Odlok o sprejetju zazidalnih načrtov za industrijske rezervate tovarne zdravil Krka, tekstilne tovarne Novoteks in tovarne perila Labod, ki je v 3. členu prostor baletne domačije namenil zazidavi za potrebe dejavnosti tovarne zdravil Krka.2 Zazidalni načrt3 je na celotnem območju med današnjo Šmarješko cesto in reko Krko nekritično predvidel industrijske objekte in parkirišča. Da bi na ustrezen način uravnotežili interese in ovrednotili pomen baletne domačije v smislu kulturne dediščine, je bilo za tiste čase, ko so tovarne pomenile brezpogojno prevlado nad vsem ostalim, preveliko pričakovanje. Ker pa je bilo možnosti za širitev industrije nasploh veliko – še posebej ob dejstvu, da so bila na mestu domačije predvidena parkirišča in dostopne poti – je takraten način prostorskega načrtovanja z današnjega gledišča sramoten.

Na predlog tovarne zdravil Krka je Skupščina občine Novo mesto leta 1971 razlastila4 hišo Pinu Mlakarju,5 obenem mu je prenehala pravica uporabe na pripadajočih zemljiščih. Vse pritožbe, tožbe v upravnem sporu ter zahteve za preizkus sodbe so bile zavrnjene. Baletni par je bil povsem obupan in prizadet. »Vse nagrade, priznanja, umetniški ugled sploh niso bili pomembni. Kapital in tovarna sta zahtevala svoje,« je bil ogorčen Pino. Navkljub izrazito slabemu položaju sta Pia in Pino Mlakar ob podpori baletnih prijateljev nadaljevala boj, tudi tako, da so se posamezniki ulegli pred gradbene stroje, ki so želeli porušiti domačijo. Poleg tega je Pino naslovil vlogo na Komisijo za prošnje in pritožbe pri Izvršnem svetu Socialistične republike Slovenije. Ta je predlagala, da se stavbe vrnejo nazaj, pripadajoča zemljišča pa se prepustijo v zakup za nedoločen čas. Tovarna zdravil Krka na tak predlog ni pristala in je vztrajala pri izdanih odločbah. Na koncu je vendarle nekoliko popustila in dovolila plesalcema ostati na domačiji do smrti zadnjega zakonca, kar so zapisali v pogodbi. Pii in Pinu je odleglo, a trd boj je terjal ogromno energije, zaradi česar nista mogla uresničiti zastavljenih ciljev.

Čeprav postane kulturni spomenik, občine domačija ne zanima

Občutnemu izboljšanju odnosov s tovarno zdravil Krka je leta 1998 sledila razglasitev domačije Pie in Pina Mlakarja za kulturni spomenik.6 Ob tej priložnosti je domačijo obiskal takratni minister za kulturo Jožef Školč. Velikih besed o pomenu slavnih slovenskih baletnikov veljaki žal niso pretopili v dejanja. Potrt po smrti žene, a še vedno upajoč na uresničitev ideje o plesni ustanovi, je Pino 15. maja 2000 na novomeškega župana Antona Starca naslovil Memorandum. Zavzel se je, da bi na domačiji vzpostavili Ustanovo plesne umetnosti, ki bi bila namenjena znanstvenemu preučevanju različnih vidikov baleta in srečevanju baletnikov. »Ustanova bi razčiščevala idejno problematiko, spontano peljala do slogovne šole plesa po slovenskem občutju« (Mlakar, 2006, str. 211). Pino je natančno predvidel potrebne kadre (direktor, tajnik knjižnice, kustos in zgodovinar baleta) ter vnovič poudaril nujnost izgradnje baletne dvorane in knjižnice. Baletni par je namreč za namen plesne ustanove vse življenje zbiral pomembno knjižno, rokopisno, publicistično in slikovno gradivo, kar predstavlja podlago za raziskovalno delo in muzejske predstavitve.

Društvo Novo mesto upa, da bo Tovarna zdravil Krka, ki je lastnica Mlakarjeve domačije v Ločni in velika podpornica novomeške kulture, končno zmogla dovolj poguma in kulturne ozaveščenosti za redno vzdrževanje domačije. Lepo bi bilo, če bi – pod določenimi pogoji in vsaj občasno – odprla vrata domačije za priložnostne razstave ter podelitve nagrad in diplom mladim baletnikom. Tako bi ohranjali spomin na življenjsko zavezanost zakoncev Mlakar do slovenskega baleta in mlajših baletnih generacij.

V zaključku Memoranduma je Pino akterjem razlastitve poslal pomenljivo sporočilo: »Mestna občina Novo mesto in tovarna zdravil Krka sta usodno krojili najino baletno domačijo in če bi združeni sedaj pomagali, da se udejanji Ustanova plesne umetnosti, bi zgodovinski potek baletne domačije dobil spravno, pravično, kulturi koristno vsebino. Ne morem si misliti, da bi to lahko bilo v sramoto ali škodo Novemu mestu ali pa da bi finančna udeležba Krke pri tem projektu kdaj izpadla kot nespametna«. Novomeškega župana je naposled zaprosil, naj z direktorjem Krke začne pogovore glede uresničitve plesnega središča.

Mestna občina Novo mesto se na Memorandum ni resno odzvala, pravzaprav se ni zgodilo nič pomembnega. V naslednjih letih so posamezni občinski svetniki postavili nekaj vprašanj v zvezi z domačijo zakoncev Mlakar, vendar je bilo vse zaman. Ko sem za potrebe tega članka poizvedoval pri Mestni občini Novo mesto, sem bil še bolj razočaran. Ugotovil sem, da originalnega izvoda Memoranduma sploh ne hranijo več, prav tako nimajo drugega gradiva. Pisnega odgovora na svetniško vprašanje Tomaža Levičarja niso našli, medtem ko odgovora na svetniško pobudo Francija Koncilije sploh nikoli niso pripravili. V zadnjih nekaj letih se na občini nihče ni ukvarjal z baletno domačijo, kar je glede na potencial, ki ga ima kot kulturni spomenik, več kot zgovorno.

Po smrti Pina (dokončen) zaton domačije?

Pred iztekom življenja se je Pino dobro zavedal, da ne bo mogel uresničiti ideje o plesni ustanovi, zato je bil zelo razočaran. Skrbelo ga je, kaj bo z baletno domačijo po smrti in skrbi so bile upravičene. Z izjemo nekaj priložnostnih obiskov domačija od smrti staroste slovenskega baleta leta 2006 sameva in je splošni javnosti nedostopna. Poudariti želim, da kulturno dediščino varujemo v javno korist, ki med drugim obsega tudi omogočanje dostopa do dediščine ali do informacij o njej vsakomur, še posebej mladim, starejšim in invalidom, predstavljanje dediščine javnosti in razvijanje zavesti o njenih vrednotah ter vključevanje vedenja o dediščini v vzgojo, izobraževanje in usposabljanje.7 V skladu s 54. členom zakona o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1) morajo biti spomeniki dostopni javnosti, seveda v sorazmerju z zmožnostmi lastnika oziroma posestnika. Glede na javno dostopne podatke o tovarni zdravil Krka in glede na to, da na domačiji nihče ne prebiva, menim, da se navedenega člena ne spoštuje.

Razumljivo je, da tovarna zdravil Krka kot lastnica domačije nima večjega interesa za vlaganje sredstev. Pred leti je po besedah njenih predstavnikov želela urediti manjši baletni muzej, vendar svojci z dejanji pobude niso podprli,8 zato je dvignila roke. Glede na gospodarsko dejavnost Krke, baletna domačija gotovo predstavlja breme. Ob pomanjkanju parkirnih mest si njeni strategi najbrž intimno želijo, da domačije ne bi bilo več tam. A vodstvo Krke se mora zavedati, da je domovanje slavnih baletnikov kulturni spomenik, ki ga varujemo v javnem interesu, in da je lastninska pravica na takšni nepremičnini omejena. V mislih mora imeti neprecenljiv pomen Pie in Pina Mlakarja za slovenski balet in se na koncu vprašati, kako je domačija sploh prišla v last tovarne (zgodovinski spomin). Tovarni zdravil Krka je sicer treba priznati, da je do zdaj vzorno skrbela za posestvo – redno je vzdrževala zelene površine, na hiši pa je zamenjala slamnato kritino.

Rešena pred rušenjem, zdaj potrebuje upravljalca

Domačija Pie in Pina Mlakarja je kulturni spomenik lokalnega pomena.9 V skladu s tem jo obravnava Odlok o Občinskem podrobnem prostorskem načrtu Tovarna zdravil Krka-1, ki med drugim določa, da je treba zagotoviti primerno upravljanje spomenika, kar obsega predvsem vodenje in organiziranje vzdrževanja, uporabe, dostopnosti, predstavitve javnosti in spremljanje stanja.10 Nevarnosti, da bi domovanje Pie in Pina Mlakarja porušili, ni več, a trenutno stanje domačije zaradi nedostopnosti širši javnosti ni sprejemljivo. Menim, da je treba razmišljati o muzejski predstavitvi, kar pomeni vsaj stalno razstavo življenja in dela baletnega para. Ker je na voljo veliko prostora, se ponuja tudi možnost organiziranja dogodkov, kot na primer podelitev baletnih nagrad. Brez razrešitve odprtih vprašanj glede dostopnih poti, upravljanja in financiranja seveda ne bo šlo. Ob predpostavki, da tovarna zdravil Krka želi ohraniti lastništvo, vidim rešitev v vlaganju javnih sredstev ter določitvi upravljavca, ki bi skrbel za program in vodene oglede (morda Dolenjski muzej ali Zavod Novo mesto).11

Čas je, da plesalcema zagotovimo dostojen spomin

»Pii in Pinu je bil balet vse življenje velika ljubezen, delovna naloga, poslanstvo, notranja nuja in nikoli poza« (Mejač, 2018, str. 1). Predanost poklicu se je odrazila tudi v predstavljeni baletni domačiji, s katero sta želela Novo mesto uvrstiti na zemljevid svetovnih središč baleta. Žal ju ljudje, ki so imeli v mestu ob Krki moč in oblast, niso nikoli razumeli. Zablode preteklosti bolijo, a zamujeno imamo priložnost vsaj delno popraviti. Čas je, da plesalcema zagotovimo dostojen spomin, kar je mogoče samo na baletni domačiji pas de deux.

–––––––––––––––––––––––

1 O hiši z manjšo dvorano (»plesni studio«) sta sanjarila že leta 1936. Zaradi vojne sta načrte začela s pomočjo posojila uresničevati po 2. svetovni vojni, glej Mlakar, Srečne zgodbe bolečina (2005), str. 126–129.

2 Odlok o sprejetju zazidalnih načrtov za industrijske rezervate tovarne zdravil »Krka«, tekstilne tovarne »Novoteks« in tovarne perila »Labod«, Skupščinski Dolenjski list, št. 28-360/69.

3 Zazidalni načrt Z-23/69, ki ga je izdelalo podjetje Dominvest, Novo mesto, je bil potrjen z navedenim odlokom iz 2. opombe.

4 V skladu s takrat veljavnim Zakonom o razlastitvah, Uradni list SFRJ, št. 11-186/68, je bil eden od razlastitvenih namenov tudi zgraditev in razširitev tovarn (glej 1. člen). Po trenutno veljavni splošni ureditvi razlastitve v Zakonu o urejanju prostora (ZUreP-2), Uradni list RS, št. 61/17, Pina Mlakarja ne bi bilo mogoče razlastiti, saj ne bi bila podana niti abstraktna javna korist, to je razlastitveni namen, glej 1. odstavek 193. člena.

5 Formalno je bil edini lastnik Pino Mlakar.

6 Odlok o razglasitvi domačije Pie in Pina Mlakarja na Šmarješki cesti 8 v Novem mestu za kulturni spomenik, Uradni list RS, št. 58/1998 (ne velja več). Trenutno je v veljavi Odlok o razglasitvi nepremičnih kulturnih spomenikov lokalnega pomena na območju Mestne občine Novo mesto, Dolenjski uradni list, št. 30/16, glej 2. in 6. člen (pod zaporedno številko 21).

7 1. in 2. odstavek 2. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1), Uradni list RS, št. 16/08, 123/08, 8/11 – ORZVKD39, 90/12, 111/13, 32/16 in 21/18 – ZNOrg.

8 Ker so svojci odpeljali dobršen del notranje opreme, menijo, da predstavljanje »praznih« prostorov ni smiselno.

9 Po mojem mnenju je na mestu razglasitev kulturnega spomenika državnega pomena.

10 3. odstavek 35. člena Odloka o Občinskem podrobnem prostorskem načrtu Tovarna zdravil Krka-1 (OPPN TZ KRKA-1), Dolenjski uradni list, št. 4/17.

11 Vlaganje javnih sredstev države ali občine omogoča 40. člen ZVKD-1.

Viri in literatura

Humer, Jože: Njuna dvoedinost: Pomenki pri Pii in Pinu Mlakarju, v: Nekdanje svečanosti: Prispevki za monografijo Pie in Pina Mlakarja (ur. K. Lavš), Društvo baletnih umetnikov Slovenije, Ljubljana 2006, str. 200–202.

Koncilija, Franci: Svetniška pobuda glede uresničitve Odloka o razglasitvi domačije Pie in Pina Mlakarja za kulturni spomenik, št. 032-06-241/2005-21, Novo mesto (26. maj 2005).

Koncilija, Franci: Naš pogovor z Jožetom Colaričem II. del, URL: https://www.casnik.si/nas-pogovor-z-jozetom-colaricem-ii-del/ (8. april 2019).

Levičar, Tomaž: Svetniško vprašanje v zvezi z domačijo Pie in Pina Mlakarja, št. 032-7/2007-1320-129, Novo mesto (12. julij 2007).

Mejač, Janez: Korak v dvoje – Pas de deux, URL: http://kd-severinsali.si/wp-content/uploads/2018/05/Akademija06_Mejac.pdf (8. april 2019).

Mlakar, Pino: Srečne zgodbe bolečina, Slovenska matica, Ljubljana 2005.

Mlakar, Pino: Memorandum, v: Nekdanje svečanosti: Prispevki za monografijo Pie in Pina Mlakarja (ur. K. Lavš), Društvo baletnih umetnikov Slovenije, Ljubljana 2006, str. 210 – 213.

Otrin, Iko: Spomini spominov, v: Nekdanje svečanosti: Prispevki za monografijo Pie in Pina Mlakarja (ur. K. Lavš), Društvo baletnih umetnikov Slovenije, Ljubljana 2006, str. 203 – 208.

Slovenska tiskovna agencija: Minister Školč jutri na domačiji Pie in Pina Mlakarja, URL: https://www.sta.si/351567/minister-skolc-jutri-na-domaciji-pie-in-pina-mlakarja (8. april 2019).

Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto: Strokovne osnove odloka o razglasitvi domačije Pie in Pina Mlakarja za kulturni spomenik, Novo mesto (september 1995).

Arhivsko gradivo

SI ZAL, Zgodovinski arhiv Ljubljana, NME 0203, Skupščina občine Novo mesto, arhivska škatla 37. Poročilo o poteku postopkov o odvzemu in razlastitvi nepremičnin Mlakarju Pinu, 15. 11. 1973, str. 1–5.

Članek je bil objavljen v društvenem glasilu IZZIV (Leto XVIII, številka 1).

Društvo Novo mesto

Sedež društva: Gubčeva 11, 8000 Novo mesto
Telefon: 07 302 14 50
TRR: SI56 0297 0001 9786 322 (odprt pri NLB d.d.)
ID DDV: 74738119
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

e-Novice

S prijavo sprejemam in soglašam z zajemom, hrambo in uporabo osebnih podatkov za prejemanje e-Novic Društva Novo mesto.