Dr. Josip Režek (1883–1966), pravnik

Dr. Josipa Režka bi lahko iz pozabe v zavest Novomeščanov vrnili s pomočjo razstav in kulturnih prireditev, postavitvijo spominskega obeležja in z morebitnim vnovičnim poimenovanjem ene od ulic po njem (vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si). Dr. Josipa Režka bi lahko iz pozabe v zavest Novomeščanov vrnili s pomočjo razstav in kulturnih prireditev, postavitvijo spominskega obeležja in z morebitnim vnovičnim poimenovanjem ene od ulic po njem (vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si).

Čeprav je zaznamoval Novo mesto, ga danes skoraj ne poznamo. Nadarjeni Belokranjec je bil med obema vojnama njegov župan. Mestu je med drugim dal prenovljen ulični sistem in novo šolsko poslopje ter odločilno prispeval k stanovanjski pozidavi današnje Cankarjeve ulice, kar velja za prvo zgodovinsko širitev Novega mesta.1 Njegova bleščeča kariera je po vojni doživela tragično usodo.

Napisal: Luka Rems

Na Krašnjem Vrhu se je 5. marca 1883 kot najmlajši otrok rodil Katarini Nemanič in Janezu Režku. Osnovno šolo je obiskoval v Metliki. Ker je bil zelo uspešen, je šolanje nadaljeval na novomeški gimnaziji. Po maturi je na Dunaju in nato v Pragi študiral pravo. Študij se je zelo zavlekel, saj je nastopila vojna vihra in je bil Režek dodeljen na fronto v Dolomite. Diplomiral je šele 28. maja 1920 na Pravni fakulteti v Ljubljani in se odločil za odvetniški poklic.

Po vrnitvi v Novo mesto je opravil pripravništvo in zaslovel kot izvrsten odvetnik.2 »Te bom dal Režku!« so si v sporih grozili njegovi belokranjski rojaki. O njegovem mojstrstvu priča tudi pogovor Ivana Nemaniča z dr. Ljubo Prenner, ki so jo stanovski kolegi uvrstili med deset najbolj slavnih slovenskih odvetnikov. »Dobro se ga spomnim, kako me je v neki pravdi na sodišču noter položil,« je dejala. Režek se je poročil s Pavlo Zurc in imel z njo tri otroke: Juto, Boruta in Gorazda.

Odvetništvu sledilo politično udejstvovanje

Režek je uspešno vstopil tudi v politiko – občinski odborniki so ga 24. februarja 1924 izvolili za novega novomeškega župana. Le nekaj mesecev zatem se je vpisal v zgodovino, ko je 27. julija na Glavnem trgu z besedami »Ave, Triumfator!« sprejel Leona Štuklja, ki se je z olimpijskih iger v Parizu vrnil z dvema zlatima kolajnama.

Po duši je bil liberalec, zato so ga klerikalci pogosto kritizirali. A ni imel časa zanje. Že na začetku mandata se je moral soočiti s pomanjkanjem stanovanj. Po prvi svetovni vojni se je število prebivalcev v mestih zelo povečalo, čemur ni sledila ponudba nastanitev. Leta 1927 ustanovljeni Stavbni zadrugi uslužbencev in upokojencev Novo mesto je zato po simbolični ceni dinar za kvadratni meter prodal zemljišče ob poslopju gimnazije in zadružnikom zagotovil poroštvo za posojilo, ki so ga ti vzeli za gradnjo hiš. Že do leta 1929 je na predelu, kjer je danes Cankarjeva ulica, zraslo prvih 19 večstanovanjskih oziroma družinskih hiš. Stanovalci na novo zgrajene t. i. uradniške kolonije so v zahvalo za pomoč predlagali, da se nova ulica poimenuje po njem, kar se je na koncu tudi zgodilo.

Nova mestna šola in prenovljen ulični sistem

Mesto je krvavo potrebovalo tudi novo šolsko poslopje. Stara gimnazija je bila dotrajana in na Ministrstvu prosvete v Beogradu so celo ugotovili, da je Novo mesto edino slovensko mesto, ki še ni imelo ljudskošolskega poslopja. Takratni učitelji so pikro pripominjali, da mesto ne bo dobilo nove ljudske šole, dokler ne bo za župana izvoljena oseba, ki bo imela svoje otroke v ljudski šoli. Pod vodstvom Režka, očeta več otrok, so se začele ključne dejavnosti za uresničitev maksimalističnega programa izgradnje nove šole. Novo mesto je jeseni 1929 dobilo najmodernejše šolsko poslopje v Sloveniji, v katerem je danes Osnovna šola Center.3

Pospešen razvoj mesta, ki je bil posledica številnih gradbenih projektov, se je odrazil v novih ulicah, ki še niso imela imena, medtem ko so bila nekatera druga imena neskladna z zakonom. Občinski odbor je s sprejetjem odloka sreskega4 načelstva z dne 13. decembra 1930 korenito spremenil oziroma dopolnil obstoječi ulični sistem iz leta 1892. Poimenovanje ulic po še živečima naravoslovcu Ferdinandu Seidlu in županu dr. Josipu Režku je bilo izvedeno mimo vseh ustaljenih pravil, a pravila za vladarje ne veljajo.

Politik, zvest kralju in slovenskemu meščanstvu

Režka ne smemo le idealizirati, bil je pač politik. In ti so vedno preračunljivi. Po uvedbi diktature kralja Aleksandra je bil član edine zakonite in vladne stranke Jugoslovanske radikalne kmečke demokracije (JRKD), ki se je pozneje preimenovala v Jugoslovansko nacionalno stranko (JNS). »V času, ko zločinskim nakanam zunanjih sovražnikov Jugoslavije dajejo potuho tudi v domovini nekateri voditelji bivših političnih strank, ki skušajo zlorabiti težko gospodarsko in socialno preizkušnjo našega naroda …« je goreče ves čas branil vladajoči režim. Ko je leta 1935 sklenil župansko kariero v Novem mestu, so mu bila odprta vsa vrata. Na državnozborskih volitvah istega leta je bil na listi takratnega predsednika vlade Bogoljuba Jevtića za srez Novo mesto izvoljen v Narodno skupščino Kraljevine Jugoslavije in postal celo njen podpredsednik.

Režek se je osredotočal predvsem na razmere v lokalnem okolju in ves čas poudarjal pomen meščanstva. Ko je bilo Novo mesto leta 1934 povabljeno k ustvarjanju Kronike slovenskih mest, je zapisal: »Da ohranimo potomcem jasno sliko današnjih dni, neskaljen spomin dela in napora slovenskega meščanstva pri oblikovanju kulturnega in socialnega življenja, da preiščemo preteklost in rešimo bodočnost, da najdemo svoj čas in zagledamo svoj obraz, zato pišemo 'Kroniko slovenskih mest'.«

Iz elite na obrobje družbe

V obdobju med obema vojnama je bil nesporno del družbene elite in njegova beseda je veliko pomenila. Živel je v vili, v kateri je danes sedež javnega podjetja CEROD, d. o. o. (Kettejev drevored 3), imel pa je še več drugega premoženja.

Druga svetovna vojna je vse spremenila. Že v času oboroženih spopadov so ga večkrat zaprli partizani. Vojaško sodišče ga je 3. avgusta 19455 spoznalo za krivega, ker naj bi zagovarjal gibanje domobrancev in deloval v njihovo korist, čeprav mu očitanih ravnanj niso nikoli dokazali. Obsodba je temeljila na »delnem priznanju v zvezi z izčrpnimi in zanesljivimi podatki prijav naše narodne oblasti«, kar je dovolj zgovorno.

Dobil je osem let zaporne kazni, izgubil je volilno pravico in pravico do javne službe. Zaplenili so mu večino premoženja, ostal je brez pokojnine. Na pogreb svoje žene, ki je leta 1945 umrla za rakom, so ga pripeljali v lisicah. Sicer ni prestal celotne kazni, saj so ga kmalu izpustili, a je ostal odrinjen na rob družbe. Izbrisali so vsak spomin nanj. Režkova cesta se je preimenovala v Cankarjevo ulico.

Režek si je dlje časa neuspešno prizadeval za obnovo kazenskega postopka in vrnitev premoženja. Ker na vnovično odprtje odvetniške pisarne ni mogel računati, je delal pri sinu Borutu v Ljubljani. Leta 1966 ga je pri Trebnjem zbil vlak in se je zdravil v novomeški bolnišnici. O njegovem slabem razpoloženju pred smrtjo priča odgovor na vprašanje medicinske sestre, ki ga je prepoznala: »Kaj niste vi doktor Režek?« Odvrnil ji je: »Bil sem enkrat, zdaj sem pa nič.« Bolnišnično zdravljenje ni bilo uspešno in Režek je 22. decembra 1966 umrl. Pokopan je na pokopališču v Šmihelu.

–––––––––––––––––––––––

1 Kandija je postala sestavni del Novega mesta leta 1923, medtem ko so bili ostali predeli priključeni šele v 70. letih prejšnjega stoletja (npr. Brod, Irča vas, Bršljin, Žabja vas itd.).
2 V imenik odvetniške zbornice je bil vpisan 20. marca 1923.
3 Stavba Osnovne šole Center je razglašena za nepremični kulturni spomenik lokalnega pomena.
4 Srez pomeni politični okraj v stari Jugoslaviji.
5 Istega dne je bil izbrisan iz imenika odvetniške zbornice.

Viri in literatura

Andrejčič, Anton: Zgodovina osnovnega šolstva v Novem mestu in Osnovne šole Center, Osnovna šola Center, Novo mesto 2004.

Gašparič, Jure: Josip Režek, v: Slavni slovenski pravdarji: Slovenski odvetniki v umetnosti, znanosti in politiki (ur. A. Razdrih in P. Premzl), Umetniški kabinet Primož Premzl, Maribor 2018, str. 208–209.

Goričan, Alojz; Jerše, Ladislav; Lipold, Franjo; Pirc, Ciril in Režek, Josip: Župani slovenskih mest – Kroniki, v: Kronika slovenskih mest, 1 (1934) 3, str. 161–163.

Katalenić, Marina; Kranjc, Marija Ana; Zanoški, Natalija in Ostanek, Petra: Odkrita arhitektura 1900–2000 v Mestni občini Novo mesto, Mestna občina Novo mesto, Novo mesto 2016.

Nemanič, Ivan: Pomembni možje rodovine Režek s Krašnjega Vrha, v: Arhivi, 28 (2005) 2, str. 175–182.

Odvetniška zbornica Slovenije: Seznam vseh odvetnikov vpisanih v OZS od leta 1918 do leta 2018, URL: http://www.odv-zb.si/imenik/seznam-vseh-odvetnikov-vpisanih-v-ozs-od-leta-1918-do-leta-2018 (8. december 2019).

Picelj, Zdenko; Podgornik, Judita in Tončič, Ludvik: Novomeške ulice, Dolenjski muzej, Novo mesto 1994.

Polenšek, Jakob: Dr. Josip (Jožef) Režek (1883–1966), v: Rast, 23 (2012) 3–4, str. 25–31.

Članek je bil objavljen v društvenem glasilu IZZIV (Leto XVIII, številka 2).

Društvo Novo mesto

Sedež društva: Gubčeva 11, 8000 Novo mesto
Telefon: 07 302 14 50
TRR: SI56 0297 0001 9786 322 (odprt pri NLB d.d.)
ID DDV: 74738119
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

e-Novice

S prijavo sprejemam in soglašam z zajemom, hrambo in uporabo osebnih podatkov za prejemanje e-Novic Društva Novo mesto.