Napisala: Saša Mikec
Še se spominjam na té, rodno mesto,
...
čeprav sem davno zapustila cesto,
ki me je odpeljala v svet, kjer često
se mi je v srcu tajno zahotelo
po tvojih skritih vrtih, kjer živelo
se vse drugače je, o Novo mesto!
Pred nevihto, Pelin v srcu
Rodila se je 12. februarja 1895 v Krškem, v znani družini Kesler, materi Mariji moravskega in nemškega rodu ter zavednemu Slovencu, sodniku Alojziju Keslerju. Že v zgodnjem otroštvu je občutila neosnovano zatiranje – njena družina je namreč v očeh imenitnih nemških sorodnikov veljala za manjvredno, saj so bili Slovenci zanje hlapci in sužnji.
Kmalu po njenem rojstvu se je družina preselila v Novo mesto in tu ostala do njenega 11. leta starosti. S sestrami je počitnice preživljala pri stricu v nekdanjem družinskem gradiču Draškovec pri Šentjerneju. Oba kraja sta ji vedno ostala v ljubem spominu, saj jima je posvetila dobršen del svoje poezije. Po enem je celo poimenovala knjigo Nekoč pod Gorjanci, za katero je leta 1961 prejela Trdinovo nagrado. Novo mesto, v katerega se je vedno rada vračala, pa je ljubkovalno imenovala »moje mesto«. Povezanost z Novim mestom in Dolenjsko je izkazala tudi s tem, da je svojo literarno zapuščino poklonila Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto.
Uporniška Gospodična Cizara
Leta 1906 so se odselili v Ljubljano, kjer so njihovo novo domovanje redno obiskovali ugledni predstavniki slovenske moderne. V tem času je Vera v ljubljanskem Mestnem dekliškem liceju začela kazati svojo uporniško držo. Kot gojenka se je prvič uprla tako, da so s sošolkami prihajale k pouku v živo rdečih bluzah kot znak protesta proti avstro-ogrskemu cesarstvu, ker je avstrijsko vojaštvo streljalo na demonstrante. V šolskem letu 1910/11 so z licejkami v tajnosti izdajale dijaški protiavstrijski rokopisni list Gospodična Cizara (naslovljen po Trdinovi povesti). Že leta 1911 je bilo v njem objavljeno njeno prvo delo.
Po dešifriranju Verinega psevdonima so strokovnjaki ugotovili, da je bila prav ona med pobudnicami tega skrivnega lista. Zanj je veliko pisala, ga ilustrirala in urejala, list pa je postal slaven, ker je uspela nagovoriti celo Ivana Cankarja, da je v njem objavil sestavek o vrhniški enajsti šoli pod mostom (zametek črtice Moje življenje), ter Otona Zupančiča, da je objavil humoresko Varalo v dragatuškem narečju o prebrisanih belokranjskih ciganih. Cankar je bil pri Keslerjevih doma stalen gost in je pripeljal s seboj številne umetnike.
Bil si mi drug v uporu in trpljenju,
iskala skupaj iste sva poti,
klonila nisva, pa čeprav v življenju
krivic bilo je polno in laži.
Njemu, Pelin v srcu
Obe vojni in Fran Albreht
Vera je želela študirati, vendar so bila vrata univerze ženskam za redni študij takrat še zaprta. Izredno se je vpisala na dunajsko eksportno akademijo, kjer je zelo uspešno opravila prvi letnik. Vpis v drugi letnik ji je preprečila vojna, saj se je takrat odločila, da se raje zaposli doma.
Po enoletnem delu v žganjarni Roberta Diehla je odšla k sestri Mici, učiteljici na Jesenicah, kjer se je posvečala humanitarnim dejavnostim. Leta 1919 je kot bolničarka pomagala zdravnikom pri negi ranjencev v bojih za severno mejo v karavanškem železniškem predoru pri Podrožci. Na Jesenicah je srečala tudi bodočega moža Frana Albrehta, ko je bral Cankarjevo poezijo. Kmalu sta se poročila, njun dom pa je, tako kot dom njenih staršev, postal shajališče številnih kulturnikov. Takrat je že sodelovala v klubu mednarodnega združenja pesnikov, esejistov in pisateljev PEN ter objavljala lirsko poezijo v listih Jugoslavenska žena (Zagreb, 1918–1919), Svoboda (1919–1920) in Ženski svet (1923–1934).
Vera je zatiranje žensk občutila na svoji koži, zato se je v obdobju med obema svetovnima vojnama pridružila slovenskemu feminističnemu gibanju in Mednarodni ligi za mir in svobodo.
Svinčeno pregrinjalo razgrnilo
se je prek jezera v soparni dan,
srebrno bičevje se je nagnilo,
v pričakovanju zla je svet ubran.
Pred nevihto, Pelin v srcu
Po okupaciji leta 1941 je postala aktivistka Osvobodilne fronte in z možem sodelovala pri radiu Kričač. Med vojno je bila večkrat zaprta, januarja 1944 so jo odpeljali v koncentracijsko taborišče Ravensbrück, moža pa v Dachau. Oba sta preživela taboriščne grozote in po vojni živela v Ljubljani. Pri PEN-u je delovala kot publicistka, mladinska pisateljica in prevajalka predvsem mladinske proze in poezije iz nemščine, češčine, bolgarščine, srbščine in hrvaščine. Z možem Franom nista imela svojih otrok, sta pa skrbela za rejenca, vojno siroto iz Bosne. Vera je umrla 25. maja 1971 v Ljubljani, stara 76 let.
Za svojim ciljem sem vso pot hodila,
za čast in slavo mi bilò ni mar.
V ljudeh sem se neštetokrat zmotila,
vživela sreč nešteto in prevar.
Moto, Pelin v srcu
Literarni opus
Vera Albreht je številne zbirke, slikanice in revije posvetila predvsem otrokom – v času svojega življenja jim je namenila 11 knjig. Njena zahtevnejša zrela poezija je bila objavljena v samostojnih zbirkah šele po njeni smrti. Morda je temu botrovala njena samokritičnost ali skromnost, zagotovo pa literarni opus Vere Albreht tvori pomemben del slovenske literarne zapuščine, za katero je bila večkrat nagrajena. Njene otroške pesmi so postavljene ob bok otroškim pesmim njenega sodobnika Otona Župančiča.
Z izjemo večine pesmi iz koncentracijskega taborišča je njena poezija ostala raztresena po številnih revijah ali celo neobjavljena. Kljub številnim preprekam ji je vendarle uspelo pustiti pomemben pečat v slovenski kulturi. Ta v ospredje prihaja šele v zadnjih letih in nas s svojim zgledom navdihuje za prizadevanje za boljši, pravičnejši svet in opominja, da se je na krivice treba odzvati z uporom, razumom in s srcem.
Vera Albreht je bila v projektu Pozabljena polovica Novega mesta izbrana med 13 izjemnih žensk, ki so pomembno soustvarjale umetniško, znanstveno in javno delovanje v Novem mestu. Kot prispevek v tem partnerskem projektu, v katerem sodelujejo Društvo za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto, Knjigarna in založba Goga, Est=etika, društvo za vzpodbujanje etike v prostoru, in Mestna občina Novo mesto, je leta 2019 v založbi Slavističnega društva Dolenjske in Bele krajine izšla nova zbirka otroških pesmi Vere Albreht z naslovom Kam bi šel, kam bi šel? Nekatere izmed njih pred tem še nikoli niso bile objavljene. Za izbor pesmi in spremno besedo je poskrbela Jasna Švajger, slikanico pa je z umetelno prisrčnimi ilustracijami opremila novomeška ilustratorka Tea Skupek.
Viri in literatura:
- Albreht, Vera: Pelin v srcu (V spomin in počastitev 120. obletnice rojstva pesnice, pisateljice in prevajalke Vere Albreht), Založba Forma 7, Ljubljana 2015.
- Albreht, Vera: Kam bi šel, kam bi šel?, Slavistično društvo Dolenjske in Bele krajine (Skrita literarna dediščina Dolenjske in Bele krajine), Novo mesto 2019.
- Dolenjski razgledi, 13. 3. 1980, letnik 31, št. 1, str. 16.
- Letošnji Trdinovi nagrajenci, Dolenjski list, 20. 7. 1961, štev. 29, str. 11.
- Vera Albreht (Kessler), URL: https://www.geni.com/people/Vera-Albreht/6000000024266305141, 2. 3. 2020.
- Pozabljena polovica Novega mesta, URL: https://www.pozabljenapolovica-novegamesta.org/, 2. 3. 2020.
- Župančič, Alenka: Gospodična Cizara – skrivni rokopisni list ljubljanskih licejk, URL: http://www.sistory.si/SISTORY:ID:37452, 2. 3. 2020.
Članek je bil objavljen v društvenem glasilu IZZIV (Leto XIX, št. 1)