Napisala: Judita Podgornik Zaletelj
Ivan Marinček se je rodil 25. oktobra 1922 v Novi vasi pri Ptuju. Osnovno šolo in nižjo gimnazijo je do leta 1936 obiskoval na Ptuju. Nato se je družina preselila v Novo mesto, kjer je nadaljeval šolanje na novomeški gimnaziji.
V Novem mestu se je kmalu pridružil sokolom in se leta 1938 udeležil tudi Sokolskega zleta v Pragi.
Po opravljeni maturi leta 1940 se je vpisal na strojni oddelek tehniške fakultete v Ljubljani, a je študij kmalu prekinil, ker so zaradi vojne fakulteto zaprli.
Marinček se je že pred vojno najprej ukvarjal s fotografijo. S prijatelji je v Gangster foto studiu v Novem mestu beležil prve fotografske posnetke. Na gimnaziji se je seznanil z Dušanom Povhom, pozneje filmskim režiserjem, s katerim sta bila ves čas poklicno povezana. Leta 1941 je posnel svoje prve metre filmskega traku. To so bili jesenski motivi iz Novega mesta in Ljubljane. V kamero je ujel novomeški Glavni trg in tako imenovano mestno hišo, stavbo, v kateri je živela njegova družina in ki je bila med vojno uničena. Posnel je tudi nekaj prizorov iz družinskega življenja in prizorov z reke Krke. Na začetku vojne v Novem mestu je s prijatelji posnel posledice bombardiranega mesta.
Drugo svetovno vojno je preživel v zaporih in partizanskih bojih. Bil je v skupini 49 novomeških dijakov, študentov in profesorjev, ki so bili julija 1942 aretirani in deportirani v taborišče Monigo pri Trevisu in pozneje preseljeni v Gonars. Z Dušanom Povhom sta uspela v taborišče pretihotapiti fotoaparat in posnela fotografije, ki so pretresljiv dokument takratnega časa. Po vrnitvi iz taborišča se je pridružil narodnoosvobodilnemu boju. Deloval je pri narodni zaščiti, bil borec in kurir, nazadnje pa radiotehnik v radiodelavnicah Glavnega štaba Slovenije v Starih Žagah, Novi gori in Črmošnjicah. Kot zanimiv dokument tega obdobja njegovega življenja so se ohranile fotografije, ki jih je posnel predvsem v radiodelavnicah.
Po končani drugi svetovni vojni je bil Marinček med ustanovitelji in prvimi delavci državnega Filmskega podjetja Demokratične federativne Jugoslavije – direkcije za Slovenijo. Kot snemalec, reporter in montažer je sodeloval pri postavljanju temeljev slovenske kinematografije.
Že junija 1945 je nastalo prvo samostojno Marinčkovo delo. To je bil filmski zapis kongresa Antifašistične fronte žensk (AFŽ) v Ljubljani. Do leta 1947 je snemal in montiral filmske novice, zlasti Obzornik. Leta 1947 je šel na strokovno izpopolnjevanje v Prago, po vrnitvi je začel snemati prvi povojni celovečerni film Na svoji zemlji, ki ga je tudi montiral.
Poleg tega, da je bil snemalec prvega slovenskega igranega celovečerca Na svoji zemlji režiserja Franceta Štiglica, je sodeloval še pri drugih prelomnih projektih slovenskega filma. Leta 1963 je posnel prvi slovenski celovečerni film v barvni tehniki, film Srečno, Kekec! režiserja Jožeta Galeta. V barvah je Marinček upodobil tudi kostumski Štigličev film Amandus (1966). S Štiglicem pa sta prvič, še v črno-beli tehniki, uporabila panoramski sistem za mladinsko uspešnico Ne joči, Peter (1964).
Prvi med slovenskimi snemalci je prestopil republiške meje in ustvarjal v drugih filmskih središčih nekdanje Jugoslavije.
Prav tako je kot direktor fotografije, pri nekaterih filmih pa tudi kot montažer, sodeloval pri celovečercih, kot so Kekec (1951), Jara gospoda (1953), Trenutki odločitve (1955), Deveti krog (1960), Veselica (1960), To so gadi (1977). Ob slovenskih in jugoslovanskih je snemal tudi koprodukcijske celovečerne filme, kot so Dalmatinska svatba (1953), V začetku je bil greh (1954) in Ko pride ljubezen (1957).
Največ celovečercev, kar osem, je posnel s Štiglicem, sodeloval pa je tudi z drugimi priznanimi slovenskimi režiserji: Františkom Čapom, Jožetom Babičem, Janetom Kavčičem, Francetom Kosmačem, Igorjem Pretnarjem in Jožetom Galetom. Štiglic ga je povabil tudi k snemanju slovenske televizijske nanizanke VOS (1956) in mladinske nadaljevanke po Ingoličevem romanu Mladost na stopnicah (1973).
Marinček je za svoje delo prejel več nagrad. Prejel je drugo zvezno nagrado za kamero v filmu Na svoji zemlji in zlato areno za fotografijo leta 1960 v Pulju za Štigličev film Deveti krog, ki je bil nominiran za oskarja za najboljši tujejezični film. V filmu je odigral svojo prvo filmsko vlogo mladi Boris Dvornik.
Leta 1995 je skupaj z mladostnim prijateljem Dušanom Povhom postal prejemnik Badjurove nagrade za življenjsko delo na filmskem področju, leta 2015 pa mu je nagrado iris za življenjsko delo podelilo Združenje filmskih snemalcev Slovenije, katerega častni član je bil.
Upokojil se je leta 1975, a je na področju filmske industrije ostal dejaven še naprej. Marinčkova filmografija obsega 56 kratkih filmov in 18 celovečernih igranih filmov.
Čeprav je v Novem mestu preživel le nekaj mladostnih let, je z mestom ostal ves čas povezan. Včlanil se je v Društvo Novo mesto in redno sodeloval pri dogodkih, ki jih je pripravila ljubljanska sekcija društva. Leta 2017 se je z veseljem odzval povabilu našega društva in sodeloval na pogovornem večeru, ki smo ga posvetili njegovemu življenju in delu ob njegovem 95. rojstnem dnevu. Prijazno nam je odstopil posnetke Novega mesta, ki jih je naredil s svojo prvo kamero v letih 1940 in 1941. Posnetke smo na pogovornem večeru prvič javno predvajali.
Članek je bil objavljen v društvenem glasilu IZZIV (Leto XIX, št. 2 in leto XX, št. 1)
