Napisal: Tomaž Golob

Kot velik podpornik kulture in kulturnih ustanov je Andrijanič spodbujal številne dejavnosti tudi znotraj podjetja, v katerem od leta 1971 deluje Kulturno-umetniško društvo Krka z galerijsko dejavnostjo ter številnimi kulturnimi in prostočasnimi sekcijami, navzven pa je tovarna tako na lokalni kot državni ravni pomemben sponzor številnih kulturnih in športnih dogodkov ter projektov brez razlikovanja med vrhunsko in ljubiteljsko dejavnostjo.

Krko imamo v Novem mestu po naključju

Boris Andrijanič se je rodil v farmacevtski družini v Novem mestu leta 1910 in se po študiju farmacije v Zagrebu leta 1933 zaposlil v očetovi lekarni v Novem mestu. Njegov oče Dragotin Andrijanič se je v Novo mesto priselil leta 1906 iz Bakra na Hrvaškem. Ker zaradi zdravstvenih težav ni mogel opravljati družinske tradicije pomorcev, ga je oče poslal na študij farmacije v Zagreb. Po končanem študiju in z družinskim kapitalom je na Hrvaškem in v Sloveniji iskal lekarno, ki bi bila naprodaj. Poleg lekarne v Karlovcu je bila takrat na voljo tudi novomeška lekarna Pri angelju, ki se v virih omenja že v drugi polovici 19. stoletja, ko jo je še vodil magister farmacije Dominik Rizzoli.¹ Lekarna je delovala v današnji trgovini Mladinske knjige na Glavnem trgu 9, in sicer v prostoru papirnice, levo od vhoda. Andrijanič jo je leta 1906 kupil od Simeona Sladovića pl. Sladoevića, prav tako mestnega lekarnarja in za gradnjo današnjega rotovža zaslužnega župana,² ki je sicer imel lekarno na drugi strani Glavnega trga, na današnjem naslovu Glavni trg 22.³ Sladović jo je očitno odkupil od Rizzolijeve vdove po smrti moža okoli leta 1888, Andrijaniču pa je poleg lekarne prodal tudi blagajno, ki jo še vedno hrani njegov vnuk Andrej Mišo Andrijanič.

Srečno naključje je hotelo, da je Drago Andrijanič kupil lekarno v Novem mestu in ne Karlovcu, ker bi sicer namesto tovarne zdravil Krka v Novem mestu danes imeli »tvornico ljekova Kupa« v Karlovcu.

Podobo Andrijaničeve lekarne zasnoval arhitekt Marjan Mušič, v izvedbo vključeni številni takratni novomeški obrtniki

Leta 1926 se je družina preselila na Rozmanovo ulico 16, kamor so leta 1938 preselili tudi lekarno. Dragotin Andrijanič je tudi na novi lokaciji ohranil poimenovanje lekarne Pri angelju. Lekarna je nenavadno ime dobila po kipu angela, ki je stal v izložbi lekarne na Glavnem trgu. Pred selitvijo lekarne na novo lokacijo so Andrijaniči temeljito prenovili hišo na Rozmanovi po načrtih arhitekta, urbanista in konservatorja Marjana Mušiča, novomeškega rojaka, ki je podobo novomeškega mestnega središča zaznamoval s številnimi projekti v obdobju od tridesetih do konca petdesetih let prejšnjega stoletja. Ulično pročelje hiše na Rozmanovi ulici, katere pritličje danes zaseda poslovalnica banke Nova KBM, je bila do omenjene obnove bogato členjena s historicistično dekoracijo. Na zahodni strani je bila manjša trgovina z leseno škatlasto izložbo, v kateri je Viktor Kozina prodajal tobak in dejavnost v dogovoru z Andrijaniči ohranil tudi po prenovi hiše leta 1938. Mušič je hišo prenovil v duhu medvojnega funkcionalizma, zaradi česar je bilo treba v celoti odstraniti bogato pročelno dekoracijo. Za potrebe lekarne in trafike so v pritličju zgradili velika izložbena okna, medtem ko so okna v nadstropju ohranila le še skromne, v ometu izvedene obrobe, so bila pa že opremljena z lesenimi roletami. Po Mušičevem načrtu so bili preurejeni in opremljeni tudi lekarniški prostori. Arhitekturni posnetek stanja hiše je za potrebe priprave projektne dokumentacije izdelalo novomeško zidarsko podjetje Okroglič Andrej, v prenovo pa so se vključili številni takratni novomeški obrtniki, kot so bili Andrej Agnič za kleparska dela, sicer brat Borisove žene Mare, mizarski delavnici Karel Jevšček z Grma in Alojzij Košir z Broda,⁴ v družinski arhivski zapuščini, ki jo hrani Andrej Mišo Andrijanič, pa se pojavljajo tudi še danes znani obrtniški priimki, kot so Gazvoda iz Gotne vasi za mizarska dela, slikopleskarstvo Tomazin, podjetje Keramika Josipa Klemenčiča, iz katerega se je po vojni znotraj Gradbenega podjetja Pionir razvil obrat Keramika,⁵ in drugi. Gradbena dela je izvajalo zidarsko podjetje Hočevar iz Kandije. Lekarna je bila opremljena s polkrožnim izdajnim pultom, ob stenah pa z regali in predalčniki, poleg je bila dežurna soba, v ozadju pa laboratorij za pripravo galenskih zdravil.

Od pobude za ustanovitev farmacevtskega podjetja do izvedbe le eno leto

Boris Andrijanič je v očetovi lekarni delal do 27. avgusta 1943, ko se je pridružil partizanom, kjer je predvsem skrbel za nabavo sanitetnega blaga in organiziranje terenskih lekarn na Notranjskem in Primorskem. Po vojni se je vrnil v Novo mesto in postal nameščenec v takrat že nacionalizirani domači lekarni, so pa Andrijaniči lahko ohranili stanovanje v nadstropju hiše.⁶ Oktobra 1949 je Boris postal upravnik Okrajne lekarne Novo mesto.⁷ Prvi korak k ustanovitvi novega farmacevtskega podjetja je naredil leta 1953, ko je Odboru za farmacijo pri Svetu za ljudsko zdravstvo in socialno skrbstvo LRS podal pobudo za združitev Okrajne lekarne in po vojni zasilno urejene bolnišnične lekarne, ki jo je takrat vodila magistra farmacije Marta Slapar, v enotno lekarno, ki bi pokrivala lekarniške potrebe obeh takratnih bolnišnic v Novem mestu. V pobudi je zapisal, da so v nekdanji Andrijaničevi lekarni sicer prostorsko omejeni, vendar so se v letu 1953 lotili večje prenove, s katero so pridobili dodatne prostore za pisarne, skladišča ter galenski in analitski laboratorij, in da imajo po prenovi na voljo 290 m² uporabnih prostorov. Kupili so tudi potrebno laboratorijsko opremo in pohištvo.⁸

Okrajni ljudski odbor Novo mesto je 23. 4. 1954 izdal odločbo o ustanovitvi podjetja z imenom Farmacevtski laboratorij Krka, Ljudski odbor mestne občine Novo mesto pa je 28. 7. 1954 izdal še dovoljenje za konstituiranje novega podjetja z osnovno dejavnostjo izdelovanja »farmacevtskih, kemičnih, farmacevtsko-kozmetičnih in sanitarno-higienskih izdelkov«.⁹

Prvi direktor Andrijanič, pomočnica pa magistra farmacije Marta Slapar

Za prvega direktorja podjetja je bil na podlagi javnega razpisa imenovan Boris Andrijanič.¹⁰ Med njegovimi ožjimi sodelavci pa je zagotovo treba omeniti tudi magistro farmacije Marto Slapar, sestro arhitekta Marjana Mušiča, ki je od leta 1947 vodila lekarno novomeške bolnišnice. Leta 1952 je za šestnajst let prevzela vodenje dolenjske podružnice Slovenskega farmacevtskega društva, leta 1954 pa se je pridružila Borisu Andrijaniču pri zagonu novega farmacevtskega podjetja in vse do upokojitve opravljala delo pomočnice generalnega direktorja.¹¹ Za potrebe obratovanja novega podjetja so še isto leto pristopili k dodatni prenovi takratne lekarne. Gradbena dela je še po naročilu Okrajne lekarne Novo mesto, saj je bilo novo podjetje še v nastajanju, izvedlo Gradbeno in obnovitveno podjetje GOP Novo mesto.¹² Laboratorij so uredili v lekarniški kleti, za skladišče so preuredili staro drvarnico na dvorišču, v nadstropju dvoriščnega trakta ob pešpoti, ki še danes povezuje Rozmanovo in Trdinovo ulico, pa uredili prvi proizvodni obrat. Leta 1956 so podjetje preimenovali v Krko, tovarno zdravil, in ga leta 1959 preselili na novo lokacijo v križišču Rozmanove in Trubarjeve ulice.¹³ Prvi proizvodni obrat z laboratoriji v Ločni je bil zgrajen leta 1962.¹⁴

Prostori lekarne v središču mesta dobili drugo vsebino

Po selitvi lekarne leta 1989 iz Andrijaničeve hiše na Rozmanovi ulici v na novo zgrajeni objekt na Kandijski cesti nasproti interne bolnišnice se je Borisu Andrijaniču porodila ideja, da bi v izpraznjene prostore na Rozmanovi ulici poleg manjše lekarne z osnovno ponudbo zdravil umestil tudi trgovino z zelišči in kozmetiko ter turistično agencijo Krkatour kot del razširjene ponudbe Zdravilišč Krka. Občina Novo mesto je 15. 5. 1990 tovarni zdravil Krka izdala gradbeno dovoljenje za adaptacijo nekdanje lekarne po projektni dokumentaciji št. 11-25-B-01, 11, 12, 07, 08, ki so jo leta 1989 izdelali v Sektorju za investicije tovarne zdravil Krka.¹⁵ Avtor projekta arhitekt Danilo Lapajne je predvidel umirjen, do zgodovinskega prostora in Mušičeve predvojne rešitve spoštljiv pristop prenove. Oblikovno je izenačil vhode, dve okenski odprtini je preuredil v izložbi, nad izložbami pa predvidel po celotni dolžini objekta venec iz cementne malte za potrebe namestitve poenotenih napisov dejavnosti iz bakrene pločevine. Izvajalec del je bila Obrtna zadruga Hrast. Žal se želja Borisa Andrijaniča po ohranitvi mestne lekarne v ožjem središču Novega mesta ni uresničila, saj njegovo družinsko podjetje SAMM ni uspelo pridobiti koncesije za opravljanje lekarniške dejavnosti. Novomeški sekretariat za družbene dejavnosti je njihovo vlogo zavrnil, ker bi po takratnem zakonu o lekarniški dejavnosti lahko koncesijo pridobila le fizična oseba in ne zasebno podjetje. Andrijaniči so namreč načrtovali, da bi njihovo lekarno vodila Marija Mojca Galeša, ki je sicer kot podjetnica dobila pozitivno mnenje Lekarniške zbornice Slovenije, ne bi pa smela opravljati lekarniške dejavnosti v imenu podjetja SAMM. Občinski sekretariat za družbene dejavnosti je tako podelil koncesijo Mateji Novak, ki je nato odprla lekarno v novem poslovno trgovskem centru na Novem trgu.¹⁶ Za obnovo lekarniške dejavnosti na tej lokaciji si je po smrti očeta Borisa še leta 1995 prizadeval njegov sin Andrej Mišo Andrijanič, tudi s ciljem ohranitve lekarniškega interierja z avtentično opremo, ki je bil leta 1992 na pobudo Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto razglašen za kulturni spomenik. Ker v svojih prizadevanjih ni bil uspešen, se je v prostore nekdanje lekarne sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja najprej naselila trgovina z oblačili, pozneje pa banka, ko je hiša tudi dobila današnjo zunanjo podobo.

       Citati:

       "Srečno naključje je hotelo, da je Drago Andrijanič kupil lekarno v Novem mestu in ne Karlovcu, ker bi sicer

        namesto tovarne zdravil Krka v Novem mestu danes imeli »tvornico ljekova Kupa« v Karlovcu."

Članek je bil objavljen v društvenem glasilu IZZIV (Leto XIX, št. 2 in leto XX, št. 1)