Natisni to stran
07. 02. 2023

Novo mesto v zadnjih sedmih letih

Društvo Novo mesto je leta 2015 izdalo osrednji zbornik, posvečen 650-letnici Novega mesta, v katerem so vidnejši domači avtorji odstirali prostorski, gospodarski, socialni, izobraževalni, znanstveni in kulturni razvoj Novega mesta od leta 1965, ko smo v Novem mestu obeležili 600-letnico ustanovitve mesta. Le leto prej, jeseni 2014, je nastopil svoj prvi mandat župan Gregor Macedoni, ki je svoj tretji mandat nastopil jeseni 2022. Mesto je živ organizem, zaznamovan z družbenoprostorskimi pojavi in procesi, ki zahtevajo ustrezno upravljanje z mestom. V članku nas zato zanima, kako se je mesto razvijalo v letih od izida zbornika, kaj je bilo vse narejeno, kje so možnost za nadgradnjo izvedenega ter kje novi izzivi in priložnosti.

Foto 1a

Glavni trg po prenovi osrednjega mestnega parterja vedno bolj izgublja socialno, kulturno in gospodarsko pestrost. Vedno bolj postaja stanovanjska soseska s skromno ponudbo trgovskih in gostinskih lokalov. Nič boljša ponudba ni na mestni tržnici, na kateri ob koncu tedna ponujajo nekaj malega zelenjave, sadja pa sploh ni mogoče kupiti. Priča smo popolni odsotnosti upravljanja z mestnim jedrom. Foto: Tomaž Golob, 2021.

Prenova mestnega jedra

Dolgo pričakovana prenova Glavnega trga se je začela jeseni 2017 in zaključila marca 2019. Sledila je še prenova vozišča na Kandijskem mostu ter Rozmanove ulice in spodnjega dela Prešernovega trga z zaključkom aprila 2022. Na prenovo čaka še kandijsko križišče, kjer bo Trg novomeške pomladi kot južna vstopna točka v mestno jedro. Na trgu je predvidena postavitev kipov glavnih protagonistov te enkratne kulturno-umetniške manifestacije v Novem mestu leta 1920. V sklopu prenove bi morala Mestna občina Novo mesto v skladu s konservatorskim načrtom in projektno dokumentacijo poskrbeti tudi za postavitev kipov na Glavnem trgu in Rozmanovi ulici. Če v Društvu Novo mesto ugotavljamo, da bo – vsaj tako kaže – zelo težko doseči širše družbeno soglasje pri izboru štirih zelo pomembnih Novomeščank ali Novomeščanov, katerih bronaste herme bi postavili na že vgrajene marmorne podstavke na novomeškem Olimpu pred mestno hišo, pa sta podstavka za celopostavna bronasta kipa naših mednarodno uveljavljenih baletnikov, Pie in Pina Mlakarja, v stiku Kastelčeve in Rozmanove ulice pripravljena že dlje časa. Prav tako tudi ne bi smela biti sporna postavitev celopostavnih bronastih skulptur pesnika Severina Šalija na novi ploščadi s pogledom na njegovo hišo na Rozmanovi ulici in bibliotekarja Boga Komelja v križišču Vrhovčeve in Rozmanove ulice, nedaleč proč od vhoda v Knjižnico Mirana Jarca.

Foto 1b

Kljub prenovi Glavnega trga in Rozmanove ulice so številni trgovski lokali prazni. Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto v dveh praznih izložbah že leta postavlja zanimive domoznanske razstave in tudi tako poskuša dvigniti kulturno zavest prebivalcev Novega mesta. Foto: Tomaž Golob, 2022.

Za širšo družbeno podporo bi se morala Mestna občina Novo mesto prizadevati tudi pri upravljanju z mestnimi prostori. V Društvu Novo mesto pogrešamo načrt upravljanja z mestnim središčem, ki bi ga morala Mestna občina Novo mesto izdelati že takoj po prenovi osrednjih javnih površin v mestnem jedru in ga na podlagi spremljanja vnaprej določenih kazalnikov novelirati na vsakih pet let. V društvu opažamo, da sta Glavni trg in deloma tudi Rozmanova ulica po prenovi v socialnem in ekonomskem pogledu podvržena velikim spremembam, ki se kažejo na eni strani po povečanem zanimanju po bivanju na omenjenih lokacijah, po drugi strani pa prenova ni ničesar prispevala k izboljšanju ponudbe tako za prebivalce kot t. i. uporabnike mestnega jedra, saj je ponudba trgovin in gostinskih lokalov revna, precej je tudi zaprtih, dodatno pa se je zapletlo še pri organiziranju kulturnih in drugih dogodkov na Glavnem trgu, saj določeni prebivalci Glavnega trga temu odločno nasprotujejo. Ker bo večina novih stanovanj očitno namenjena mladim družinam, lahko pričakujemo še večji pritisk na odločevalce po vzpostaviti mirnega stanovanjskega okolja v ožjem mestnem središču, zaradi česar se bo povsem izgubila socialna pestrost javnega prostora, kar je njegov edini namen. Trenutni družbeni prostorski pojavi in procesi v mestnem jedru so izključno posledica slabega upravljanja. Ni vizije in strategije, na podlagi katere bi občina v sodelovanju z drugimi deležniki izoblikovala izvedbene ukrepe. Če teh ni, se hitro soočimo z dolgotrajnimi posledicami, kot se npr. v Ljubljani, kjer so padli v past pretirane turistifikacije mestnega središča. Po drugi strani se bojimo, da se Novemu mestu v par letih obeta gentrifikacija mestnega jedra, kar posledično pomeni porast cen nepremičnin, ki bodo vedno manj dostopna širšemu prebivalstvu, to pa bo vodilo v novo krizo mestnega jedra in potrebo po novi prenovi. Da bi se temu izognili, bi pristojni na občini morali bolj spodbujati prenovo obstoječih in gradnjo novih stavb v mestnem jedru tudi za vedno bolj aktualna oskrbovana stanovanja, ki jih v Novem mestu kronično primanjkuje. Kako vse to poteka brez premisleka in strategije, lahko opazujemo v adventnem času, ko so na Glavnem trgu vnovič postavili drsališče, s katerim so povsem zaprli zgornji del trga in pešca spet stisnili ob pročelja stavb, kot v časih, ko je na Glavnem trgu kraljeval promet. V tem pogledu smo tako kot pri razumevanju instrumenta participativnega proračuna svojevrstna posebnost v slovenskem in širšem merilu, ker drsališče sodi na robne površine mestnega središča in ne na osrednji javni prostor. Vsekakor bolj v park ob Kulturnem centru Janeza Trdine kot na Glavni trg; vsaj dokler park še imamo. In še en primer: vsi se spominjamo živahnega dogajanja na trgu pred prenovo, ko se je poslovni sektor v mestnem jedru uspešno povezal z obiskovalci, in rodila se je uspešna zgodba z Nočjo nakupov. In, namesto da bi se ta prelevila v prodorno blagovno znamko tudi po končani prenovi, je čez noč zamrla. Težko razumemo, zakaj je zamrlo sodelovanje med občino in ponudniki storitev in blaga v mestnem jedru ter kje se je izgubila vsa ta energija, ves ta zanos.

Foto 4

Vizualizacija nove arhitekturne in programske zasnove Narodnega doma po prenovi in rušitvi Mehletove hiše na Cvelbarjevi ulici 2, kot so si jo zamislili arhitektka Petra Ostanek in biro Zeloa, d. o. o., iz Ljubljane. Dokumentacija Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, območna enota Novo mesto.

Narodni dom

Narodni dom je že desetletja črna točka Novega mesta in njegovo stanje nam ni v ponos. Mestna občina se je leta 2022 javila na javni razpis ministrstva za kulturo za sofinanciranje projektov trajnostne obnove in oživljanja kulturnih spomenikov v lasti občin. Žal na razpisu ni bila uspešna, pa ne da ne bi imela popolne dokumentacije, žal ji niso šli na roko razpisni pogoji, ki so bili bolj naklonjeni demografsko in socialno ogroženim obmejnim občinam. Projektna dokumentacija, ki jo je izdelala Petra Ostanek za projektivni biro Zeloa, d. o. o., predvideva rušitev sosednje Mehletove hiše na Cvelbarjevi ulici 2 in dvoriščnega prizidka za potrebe gradnje nove vhodne avle z dvigalom. Prenovljeni Narodni dom bo namenjen kulturnim dejavnostim, njegova največja dragocenost pa bo prenovljena dvorana, ki bo omogočala okoli 100 sedišč. V društvu nam ni všeč, da namerava občina prostore v drugem nadstropju in morda tudi v mansardi nameniti stalni razstavi Leona Štuklja. Ta bi bolj sodila v mestni muzej, ki ga Novo mesto še vedno nima. Pritlični prostori bodo namenjeni občasnim razstavam, knjigarni in izvedbi različnih delavnic, v prvem nadstropju bo ob osrednji dvorani urejena še manjša, t. i. južna dvorana, ki bo obenem tudi predprostor glavne dvorane, v drugem nadstropju in mansardi pa je predvidena stalna razstava o Leonu Štuklju. V tem trenutku še ni povsem jasno, kdo bo upravljal s prenovljenim Narodnim domom in pod kakšnimi pogoji bo dostopen tudi ostalim organizatorjem dogodkov in prireditev v mestu, še zlasti, ker tovrstnih prostorov v mestu primanjkuje.

Foto 5

Pogled z zvonika stolne cerkve na gradbišče nove brvi pri dvorcu Mostek, ki naj bi bil – vsaj sodeč po pred kratkim dopolnjenem prostorskem aktu – namenjen muzejski dejavnosti. Pogled na bolnišnični kompleks pa razkriva še eno veliko težavo Novega mesta, in sicer pomanjkanje parkirnih mest tako pri bolnišnici kot zdravstvenem domu in lekarni. Do kdaj bomo še čakali na prepotrebno garažno hišo? Foto: Tomaž Golob, 2022.

Mestni muzej, brvi

V Novem mestu se gradita brvi, ki bosta premoščali reko Krko pri Irči vasi in stari interni bolnici. V Društvu Novo mesto smo bili zelo začudeni, da je občina dala prednost gradnji brvi pri stari interni, na mestu, kjer je reka Krka najširša, pred brvjo v izteku Pugljeve ulice na Zupančičevo sprehajališče, na lokaciji nekdanjega lesenega mostu, kjer je Krka najožja. Brv na vstopu v mestno jedro ne bi le dodatno povezala Grm z mestnim jedrom, temveč bi z novim pešaškim in kolesarskim koridorjem pozitivno vplivala tudi na gospodarsko in socialno prenovo območja Kandije v stiku z Resslovo ulico in zagotovo spodbudila tudi vnovično pozidavo ruševin stare mitnice ob vstopu na brv. Res je, da bo nova brv pri nekdanji moški bolnici povezala Zupančičevo sprehajališče s sprehajališčem Primičeve Julije in se navezala na pešpot ob Težki vodi, ki bo vodila do Gotne vasi, prav tako bo pešcu in kolesarju po Ulici Mirana Jarca Šmihel in bolnišnični kompleks približala mestnemu jedru, vendar bo pravi smisel dobila le, če bo občina odkupila gradič Mostek ob stari interni in v njem uredila mestni muzej. Naj spomnimo, da je Novo mesto edino večje slovensko mesto, ki še vedno nima mestnega muzeja. V novi muzej ne bi sodila le stalna razstava o Leonu Štuklju, temveč tudi spominska soba Primičeve Julije, ki je v gradiču živela od leta 1850 do smrti 1864. Naše razmišljanje opogumlja dopolnjeni odlok o ureditvenem načrtu za novomeški zdravstveni kompleks, ki ga je občinski svet sprejel konec leta 2021. V odloku je namreč gradič po novem namenjen muzejski dejavnosti, stara interna pa gre v letu 2023 v celovito prenovo za potrebe negovalne bolnišnice s paliativnim oddelkom.

Foto 6

Kandija pa še kar umira bi bil lahko naslov večine člankov o tem nesrečnem zgodovinskem predelu Novega mesta. Foto: Tomaž Golob, 2022.

Promet v ožjem delu mesta

Po prenovi Glavnega trga smo se navadili, da na trgu ni več avtomobilskega prometa, ta je po novem zelo omejen tudi na Rozmanovi, v mestnem jedru je ostala le tranzitna cesta po Prešernovim trgu in Sokolski ulici, ki pa bo tudi ukinjena, če se bo občina lotila dolgo pričakovane prenove mestne tržnice in Florijanovega trg, za katero je po več kot desetih letih končno dobila gradbeno dovoljenje. Ker bo na trgu prezentirana lokacija cerkve sv. Florijana, bo za avtomobilski promet ostalo le obstoječe cestišče, ki vodi mimo tržnice na Glavni trg. Zagato bi v določeni meri omilila gradnja dveh novih garažnih hiš, in sicer na makadamskem parkirišču pri nekdanjem hotelu Kandija ter pod kapiteljsko cerkvijo med današnjim parkiriščem in Strmo potjo z ločenima uvozom in izvozom. Izvoz iz garaže bi moral biti ob Strmi poti, ker bi ga morali zaradi za promet zaprte Sokolske ulice prometno povezati s Kastelčevo in Rozmanovo ulico. Prav tako bi bilo treba čim prej uvesti krožni avtobusni promet med avtobusno postajo in Glavnim trgom. Avtobusni postajališči nasproti Knjižnice Mirana Jarca in na Glavnem trgu sta že urejeni. V mestnem jedru pa imamo še eno ozko prometno grlo, in to je po današnjih prometnih standardih neustrezna in celo nevarna prometna povezava Jerebove ulice in Ulice talcev z Rozmanovo ulico. V starih prostorskih dokumentih je bila predvidena gradnja nove povezovalne ceste, ki bi Rozmanovo cesto pri uvozu v garažno hišo neposredno povezala z Jerebovo ulico, toda pri letošnji spremembi občinskega prostorskega načrta te ceste ne zasledimo več.

Foto 9

Med Kapiteljsko ulico in Strmo potjo je pod kapiteljskim gričem predvidena gradnja vkopane in pogledom skrite garažne hiše, ki bi omogočila tudi večjo dostopnost do tržnice. Foto: Tomaž Golob, 2009.

Še bolj nerešljiva je prometna razbremenitev Kandijske ceste, ki zaradi zelo prometne regionalne ceste gospodarsko in socialno propada že desetletja, kar se pozna tudi na nezavidljivem stanju tamkajšnjega stavbnega fonda. Južna obvoznica kot tudi nova načrtovana cesta skozi stanovanjsko sosesko Košenice do Belokranjske ceste ne bosta rešili tega problema, kar se zavedajo tudi na občini, in so predvideli v letos noveliranem prostorskem načrtu, da se rekonstrukcijo cestišča na Kandijski cesti v stiku z reko Krko izvede prilagojeno pešcu in kolesarju, lahko tudi s konzolno gradnjo nad reko Krko z urejenimi dostopi do vode. V društvu glede tega nismo optimistični, ker je občina zamudila že dve priložnosti, prvo ob zadnji prenovi mostu čez Težko vodo, ko ga niso razširili s kolesarsko stezo, in drugo ob ponujeni možnosti gradnje kolesarske steze ob robu parka stare interne in gradiča Mostek. Kolesarske steze v mestu so že ves čas rakava rana in nič ne kaže na bolje. Izgovarjati se na zahtevno topografijo mestnega prostora ni resno, ker je bila v preteklosti ob rekonstrukciji posameznih odsekov mestnih cest zamujena marsikatera priložnost. Kolesarske steze v mestu so le delno zgrajene, med seboj niso povezane, kolesarja vodijo celo na zelo prometna cestišča, ki sicer imajo označene površine za kolesarje. Formalno je menda to v redu, v praksi pa zelo nevarno. Skrajno absurdna situacija pa je na Ločenskem mostu, kjer se lahko kolesar celo pelje po ozkem pločniku. Tudi sicer ni redka praksa, da se kolesarji, v želji, da se izognejo nevarnemu avtomobilskemu prometu, raje zapeljejo po pločnikih kot cestiščih. In srečanja s pešci praviloma niso prijetna.

Foto 8

Na južnem vhodu v mestno jedro že predolga leta propada nekoč zelo priljubljen hotel Kandija s senčnim gostinskim vrtom. Za revitalizacijo propadajočega hotelskega območja bi veliko pomenila nova garažna hiša na lokaciji današnjega zasilnega makadamskega parkirišča, katerega gradnja bi bila nujna v primeru ukinitve tranzitnega prometa po Sokolski ulici po prenovi tržnice in Florjanovega trga. Foto: Tomaž Golob, 2014.

Brez prave vizije in strategije pa Novo mesto caplja na mestu tudi glede reševanja vedno pereče stanovanjske problematike. V Novem mestu že ves čas od konca druge svetovne vojne kronično primanjkuje zazidljivih in komunalno opremljenih parcel za stanovanjsko gradnjo. Z vidika stroke je prav, da težimo k zgoščevanju pozidave v že obstoječih stanovanjskih soseskah, vendar smo v društvu neprijetno presenečeni, kako letos sprejeti prostorski akt v tem pogledu skorajda ne predvideva novih območij stanovanjske pozidave, in tudi logično ne povezuje med seboj obstoječih. Številna stanovanjska naselja so otočki med kmetijskimi površinami znotraj mestnega območja, kar otežuje racionalno gradnjo gospodarske javne infrastrukture in smotrno organizacijo mestnega potniškega prometa. Samo primer: kmetijske površine med Ragovsko ulico in naseljem Ragovim pri Ločenskem mostu zagotovo niso tako kakovostne, da bi jih bilo vredno ohranjati, z njihovo pozidavo ob sočasni ohranitvi mestnih gozdov pa bi zaokrožili stanovanjsko gradnjo med Ragovsko ulico, Kandijsko cesto in vzhodno mestno obvoznico. In takih primerov je v mestu še več.

Foto 11

Na karti namenske rabe mestnih površin prevladuje rumena barva, s katero so označena stanovanjska naselja. Praviloma obstoječa, ker je za novo stanovanjsko gradnjo predvidenih površin bore malo. Vir: Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Novo mest iz leta 2022.

Zelene mestne površine

Stroka je že konec prejšnjega stoletja začela poudarjati, da je kakovost bivanja v mestih in naseljih neposredno povezana s stanjem zelenih površin v njih. Novo mesto je bilo celo eno prvih mest v Sloveniji, kjer je bil v devetdesetih letih prejšnjega stoletja v sklopu urbanistične zasnove obdelan tudi t. i. zeleni sistem mesta. Ta na splošno vključuje različne krajinske sestavine, ki so neločljivi del mestnega prostora. Te sestavine pomembno prispevajo k delovanju mesta in h kakovosti bivalnega okolja, hkrati pa tudi zaznamujejo njegovo podobo in prepoznavnost (identiteto). Zato mora biti zeleni sistem mesta nujno vpet v celostno načrtovanje in upravljanja mestnega prostora kot celote.

Novo mesto ima veliko srečo, da ga zaznamujejo izrazite naravne krajinske prvine, kot so reka Krka z okljuki in valovit teren z mestnimi griči. Ta naravni krajinski okvir daje mestu prepoznavnost in kakovost, ki nam je bila dana sama po sebi in se nam zanjo ni bilo treba posebej potruditi, zato smo v odnosu do teh vsebin včasih preveč brezbrižni. Novo mesto še vedno velja za razmeroma zeleno mesto, predvsem po zaslugi ohranitve dveh izrazitih (pri)mestnih gozdov Ragovega loga in Portovala, nepozidanega območja Marofa in dokaj sonaravno ohranjenih brežin Krke.

Foto 17

Novomeški Portoval. Je to gozdna pot ali širok cestni koridor? Nekaj na novo zasajenih dreves žal ne more bistveno popraviti vtisa. Foto: Mitja Simič, 2022.

Ko pa govorimo o urbanih zelenih mestnih površinah, pa je slika popolnoma drugačna. Smo edino malo večje mesto v Sloveniji brez pravega mestnega parka in še zadnji ostanki ostankov nekdanjega mestnega parka pred Kulturnim centrom Janeza Trdine bodo v kratkem pozidani. Stališče Društva Novo mesto je v tem primeru jasno in je bilo že večkrat zapisano, zato ga na tem mestu ne bi še enkrat ponavljali. Javni interes se je podredil zasebnemu in temu lahko rečemo »zajedalski urbanizem«, kot se je pred časom v razpravi na to temo slikovito izrazil arhitekt Aleš Vodopivec.

Nedolgo nazaj pa je bila z izgradnjo otroškega igrišča verjetno dokončno zapečatena usoda »nadomestnega« mestnega parka ob Krki pod Tušem, za katerega so je prizadevalo društvo Julija in za katerega je bil že tudi pripravljen načrt ureditve. Otroško igrišče in t. i. pump track verjetno res nista najhujši stvari, ki se lahko pripetita obrežjem Krke, vprašanje pa je, če je to res to, kar mesto ob Krki najbolj potrebuje.

Tudi ohranitev večjih še ne urbaniziranih zelenih površin v Novem mestu ni čisto samoumevna. Kapitalski in drugi interesi v imenu razvoja in liberalnih vrednot stegujejo prste po kakovostnih zelenih površinah v mestu, saj te za njih predstavljajo nekakšen nekoristen prostor. Nedavno je tovarna Krka posegla v Kosovo dolino prek Andrijaničeve ceste in s tem zunaj dolgoročno začrtanih površin za razvoj tovarne. Zakaj? Ker je bilo tu zemljišče cenejše in ker si je lahko to privoščila. Tako smo v Kosovi dolini dobili sicer zgledno urejena parkirišča, ki pa jih tam ne bi smelo biti, predvsem v smislu ohranjanja kakovostnih zelenih površin v zaledju Marofa z načrtovanim arheološkim parkom. Med razlogi, ki naj bi utemeljevali smiselnost izgradnje teh parkirišč, se je omenjal tudi javni interes po parkirnih prostorih po sistemu P+R (park and ride oz. parkiraj in se odpelji z javnim prevozom), o katerih pa zdaj ni niti sledu. Vse prepogosto se dogaja, da se na napovedano javno korist po zadovoljitvi osnovnega kapitalskega interesa enostavno pozabi.

Na tem mestu ne moremo brez omembe načrtovanega Arheološkega parka na Marofu. Stroka že dlje časa poudarja, da arheološki pomen Novega mesta oz. pomen tega prostora v času starejše želene dobe v evropskem merilu močno prekaša njegov zdajšnji pomen. Zato je to vsebina, ki bi jo za prepoznavnost mesta vsekakor morali znati izkoristiti. Stroka je predlagala ureditev arheološkega parka na Marofu in leta 2013 zanj izdelala natančen konservatorski načrt. Aktivnosti so se začele še v času nekdanjega župana Muhiča in tudi zdajšnji župan je v pred svojim prvim mandatom to vsebino navajal kot eno izmed prednostnih nalog. Smo že v tretjem županovem mandatu, arheološki park pa se zdi še bolj oddaljena želja kot pred desetimi leti. V vsem tem času se je Mestna občina ukvarjala predvsem s tem, kako strokovna izhodišča spremeniti tako, da bi bila bolj ekonomsko zanimiva, včasih tudi na račun strokovne korektnosti.

Če z arheološkim parkom nimamo sreče, pa se je na Marofu na območju zelenih površin vendarle nekaj premaknilo na bolje. Še pred covidom-19 smo na vrhu Marofa dobili novo krožno pot. Ta je bila izvedena po predlogu konservatorskega programa za Marof in je edina večja uresničena vsebina načrtovanega arheološkega parka v odsotnosti parka samega. Krožna pot namreč ponazarja tlorisni obseg železnodobnega gradišča na Marofu. Žal pa tega praktično nihče ne ve, ker to ni nikjer pojasnjeno. V vsakem primeru pa ta pot predstavlja novo kakovostno sprehajališče na vrhu enega najbolj razglednih gričev v Novem mestu. Pot se na obeh koncih navezuje na Kettejev drevored.

Sočasno z umestitvijo nove poti na Marofu so potekala tudi razmeroma obsežna ureditvena dela v Kettejevem drevoredu. Najbolj opazne spremembe so osvetlitev in zamenjava klopi po celotni trasi drevoreda ter tlakovanje bolj strmih delov poti na obeh straneh s protiprašno zaščito (vialitom). Prenovljen je bil tudi peščeni del poti v osrednjem delu drevoreda. Nekatera najbolj kritična drevesa so bila zamenjana z novimi sadikami, žal pa je zmanjkalo volje za bolj temeljito prenovo drevoreda. V delu drevoreda, kjer še rastejo prvotni stari kostanji, je bila urejena manjša prezentacija nekdanje mestne vpadnice na trasi zdajšnjega drevoreda. Ta je bila bistveno širša, tako da so kostanje zasadili znotraj stare ceste in ne ob njej, kot bi pričakovali. Tudi tu sprehajalec ne dobi nobene informacije o tem in lahko to prezentacijo, še posebej ko odpade listje, z lahkoto spregleda.

Dejstva, da se je občina lotila ureditve sprehajalne poti v Portovalu, bi morali biti po vseh pravilih veseli. Pa se je obrnilo malce drugače. Ob začetku izvedbe so namreč začela padati številna drevesa, trasa sprehajalne poti pa je dobila videz široke ceste na še širši poseki. S tem je bil že v osnovi zgrešen smisel poti v gozdu, ki poteka v globoki senci med drevesi in se pomembnim drevesom spoštljivo ogne. Namesto da bi v naravno okolje pripeljali le človeka, smo pripeljali urbanizacijo. Zdaj rešujejo, kar se rešiti da, s sajenjem dreves ob poti, vendar pa je bila storjena napaka prevelika, da bi se jo dalo v kratkem časovnem obdobju zadovoljivo sanirati.

Foto 15

Nova brv je zarezala v starodavno podobo mesta. Upamo, da bo upravičila svoj namen. Foto: Mitja Simič, 2022.

Pred kratkim so tudi dokončali izvedbo dela poti ob Težki vodi med cestico, ki povezuje Ulico Mirana Jarca s Kandijsko cesto in med Lebanovo ulico. Ko bi bila pot izvedena v celoti, naj bi povezala že obstoječo sprehajalno pot ob Težki vodi med Grmom in Regrčo vasjo (Mordaxovo sprehajališč) z mestnim jedrom. Takšna pot bi nekako osmislila lokacijo nove brvi pri stari bolnišnici. Nenavadno pri tem pa je, da smo prej dobili brv, kot pa potrebo po njej. Vendar pa tudi pri tej izvedbi dobro namero pokvari vtis, da je poseg gradbeniško predimenzioniran. Da se da poti v sonaravni prostor vnesti dosti bolj subtilno, je že pred leti pokazal in dokazal nekdanji mestni arhitekt Tomaž Levičar (pred tem dejaven član društva) z ureditvami poti pod staro bolnišnico (Julijino sprehajališče) ob Težki vodi (Mordaxovo sprehajališče) in drugimi. Svetovali bi, da se pri nadaljevanju poti ob Težki vodi bolj zgledujejo po Levičarjevih ureditvah.

Na tem mestu smo omenili le najbolj izstopajoče primere. Kot se je izkazalo, je že teh veliko. To pomeni, da zdajšnjemu vodstvu občine in županu nikakor ne moramo očitati nedejavnosti (kot se je to dogajalo v preteklosti). Pogrešamo pa večje vključevanje civilne družbe in neodvisne stroke v odločitve, ki v končni fazi zadevajo predvsem nas, meščane.

Foto 12

Gradbeni posegi ob potoku Težka voda žal spreminjajo njegovo sonaravno podobo in značaj. Foto: Mitja Simič, 2022.