stopim

da nimaš več izbire

da moraš pogled obrniti navzgor

proti meni po meni od spodaj vame

gledaš

jaz pa belo pod tvojimi šarenicami

rada imam belo pod šarenicami

ne vidi se vedno

skoraj nikoli

le če grem

na mizo stol stopnico klop zelen fotelj

moram višje

tik nad ramena

nad ogledalo vrata zid luči drevo

da sem na zgornji strani prostora

vedno na zgornji strani prostora

in podpiram en konec oboka

oba konca

tri štiri

in še belo pod šarenicami

*

Vse moje ure stojijo.

Živim le v prostoru,

v času ne.

V moji prvi hiši

je vedno ura dvajset do petih,

v moji drugi hiši

sedem čez pol tri.

Živim le v svoji prvi in drugi hiši.

Drugod samo bivam.

Živim le v prostoru,

v času ne.

     Veliko mesto, nikoli ne izvem, katero. Pročelje stolpnice z eno tistih fasad, ki so sestavljene iz samih ogledal. Belo sonce, ki ga vidim le v odsevu. Mlada ženska z aktovko v poslovni obleki, ki hodi mimo. Nosi sončna očala in njeni svetli lasje so ravno postriženi na višini ramen. Ujeta je v časovni zanki, znova in znova jo gledam, kako se sprehodi mimo pročelja. Njena hoja je hitra in srednje lahka in običajno se skoraj neopazno smehlja.

Kljub temu, da je to edini prizor, ki ga vidim neposredno, se zavedam vseh prebivalcev mesta. Pravzaprav sem vseprisotna, sem sestavni del vseh identitet.

Najmočnejša poleg ženske z aktovko je bit otroka, ki v nekem svetlem stanovanju sedi na preprogi v dnevni sobi in ob zajtrku gleda risanke. Star mora biti nekje štiri leta in njegova glava je polna kodrov lešnikove barve. Je eden tistih otrok, ki v resničnem svetu obstajajo samo takrat, kadar je to absolutno nujno, večina njihovih življenj pa se odvija v abstrakcijah, podaljških realnosti, ki jih stalno ustvarjajo. Biva z neko neverjetno lahkotnostjo, ki skoraj neopazno lebdi nad mestom.

Nedaleč od njega živi v stanovanju v zgornjem nadstropju nekega nebotičnika mlad arhitekt. Sedi za malo mizico ob velikem oknu v kuhinji in vsakič znova svoje načrte polije s kavo. Njegovi lasje so oranžni in nosi očala z debelimi okvirji.

Na drugem koncu mesta sedi v stavbi filharmonije mlada violinistka, ki se ravno uglašuje. Včasih je tam pred vsemi ostalimi in igra sama, včasih pa je na odru cel orkester, a tudi takrat se najbolj zavedam nje.

Nikoli je ne slišim igrati, nikogar od njih ne slišim, vedno le raskav jutranji glas nekega moškega, ki prihaja iz starega radia. Govori o delnicah. Z njim se po mestu širi močan vonj po kavi.

     Star, oglat, moder avto, ki se počasi vzpenja po ozki cesti sredi travnatega klanca. Tudi ta je ujet v časovno zanko in nikoli ne pride do vrha. Vozi moški v karirasti srajci. Ostalih potnikov nikoli ne vidim jasno, vem pa, da so tam. Sama sedim na sedežu zadaj v sredini. Zrak je mehek, topel in neverjetno gost. Celoten prizor je od tega zraka povsem porumenel in slika, ki jo vidim, je rahlo zrnata. Skozi vetrobransko steklo gledam ven in zdi se mi, da ves ta zrak ustvarja konstanten zvok; tih in razmazan, ki se nežno giblje okrog ene same frekvence.

     Velika, bela soba pravokotne oblike z visokim stropom, običajno brez pohištva. Ena izmed daljših sten je steklena. Skozi to velikansko okno je moč videti neko pokrajino, vsakič je malo drugačna in gozd, ki je z njenim spreminjanjem različno oddaljen, mi pove, kateri letni čas je. Pogosto je zima in hladno zimsko sonce vstopa v prostor skozi to steno v ostrih snopih. Ležim na tleh ob steni nasproti steklene in prav počasi obračam glavo, polno mehkih, nepočesanih las od leve proti desni in nazaj. Nekdo se, zdi se, da skoraj po zraku, sprehaja vzdolž steklene stene in igra glasbo, jaz pa ga poslušam. Včasih nosi črn puli, včasih pa enega tistih debelih pletenih zimskih puloverjev. Vedno igra nekaj drugega in nikoli ne morem slišati povsem jasno, ujamem le posamezne zvoke, ki tvorijo zvočni prostor, ki ga poznam že od prej. Nihče od naju nikoli ne govori in čas ne mineva.

--

     Kraji brez materialnega obstoja, efemerni podaljški, dozidave realnosti, v katerih lahko živim. Občutek, ki v tem svetu nima pravega simbola ali imena in se znotraj mojih misli manifestira skozi podobe [opisane zgoraj], zvoke in včasih jezik, ki nato tvori pesmi. Pesmi so še najkrhkejše in v njih je treba bivati skrajno previdno, saj hitro nehajo biti resnične. Ostale vrste besedil prenesejo mnogo več in so obstojnejše, srčika napisanega je lažje oprijemljiva in ni se treba zanašati na konotacije. So pa slabše naseljiva, ostala besedila. V pesmih se lažje živi.

     Ustvarjanje tuje realnosti kot posledica ustvarjanja lastne. Soobstoj ustvarjalca in prejemnika skozi ustvarjeno, kjer imata obe strani možnost ustvarjanja in prejemanja pomena, možnost naseljevanja.

     Brina Kren