Dunaj je bil v preteklosti ena ključnih postaj na izobraževalni poti slovenskih intelektualcev in umetnikov ter je s svojimi umetniškimi tokovi vplival tudi na novomeško ustvarjalnost. Na Dunaju danes živi približno pet tisoč Slovencev, ki kljub močni vpetosti v avstrijsko kulturno okolje ohranjajo jezikovni in kulturni stik s Slovenijo v okviru svojih društev. Koliko od njih je Novomeščanov, ne vemo, a prav njihova potreba po ohranjanju stika z domačim okoljem in kulturo je spodbudila posebno sodelovanje med obema mestoma.

V Novem mestu se ne moremo pritoževati, da ni pešpoti. Kar veliko kilometrov jih je že zraslo in še več jih, upam, bo. Kljub temu pa na pešca pri hoji po mestu prežijo skrite pasti. Kot redna sprehajalka bom predstavila nekaj črnih točk, ki poskrbijo, da se lahko človek, ki zaradi naglice ali zamišljenosti ni pozoren na pohodne površine, nenadoma znajde na tleh. Preverjeno.

Društvo Novo mesto je v drugi polovici marca 2021 na društveni spletni strani objavilo peticijo za ohranitev in obnovo parka pred Kulturnim centrom Janeza Trdine v Novem mestu. Peticijo je v času javne razgrnitve in javne obravnave občinskega podrobnega prostorskega načrta (OPPN) za Novi trg podpisalo 694 državljank in državljanov.

Decembra 2020 se je v 99. letu starosti poslovil Ivan Marinček, legendarni snemalec, pionir slovenskega filma, ki je posnel največje uspešnice slovenske predosamosvojitvene kinematografije, kot so Na svoji zemlji, Kekec, Ne joči, Peter in To so gadi. Ostali bodo njegovi filmski zapisi, s katerimi je ves čas spremljal dogajanje okoli sebe in ga tako ohranjal za nove generacije.

Na Ta veseli dan kulture 3. decembra Društvo Novo mesto vse od leta 2017 v sodelovanju z novomeško območno izpostavo Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti vsako leto s kulturnim dogodkom obudi spomin na zaslužno novomeško kulturno delavko ter cenjeno mentorico številnih novomeških ustvarjalcev in kulturnih društev Stašo Vovk. Tradicionalni dogodek je v letu 2020 zaradi epidemije novega koronavirusa odpadel, zato se spominu na ustanovno in častno članico društva tokrat poklanjamo v glasilu Izziv, in sicer s predstavitvijo mlade pesnice in saksofonistke Brine Kren iz Straže.

na mizo stol stopnico klop zelen fotelj

stopim

da nimaš več izbire

da moraš pogled obrniti navzgor

proti meni po meni od spodaj vame

gledaš

jaz pa belo pod tvojimi šarenicami

rada imam belo pod šarenicami

ne vidi se vedno

skoraj nikoli

le če grem

na mizo stol stopnico klop zelen fotelj

moram višje

tik nad ramena

nad ogledalo vrata zid luči drevo

da sem na zgornji strani prostora

vedno na zgornji strani prostora

in podpiram en konec oboka

oba konca

tri štiri

in še belo pod šarenicami

*

Vse moje ure stojijo.

Živim le v prostoru,

v času ne.

V moji prvi hiši

je vedno ura dvajset do petih,

v moji drugi hiši

sedem čez pol tri.

Živim le v svoji prvi in drugi hiši.

Drugod samo bivam.

Živim le v prostoru,

v času ne.

 

     Veliko mesto, nikoli ne izvem, katero. Pročelje stolpnice z eno tistih fasad, ki so sestavljene iz samih ogledal. Belo sonce, ki ga vidim le v odsevu. Mlada ženska z aktovko v poslovni obleki, ki hodi mimo. Nosi sončna očala in njeni svetli lasje so ravno postriženi na višini ramen. Ujeta je v časovni zanki, znova in znova jo gledam, kako se sprehodi mimo pročelja. Njena hoja je hitra in srednje lahka in običajno se skoraj neopazno smehlja.

Kljub temu, da je to edini prizor, ki ga vidim neposredno, se zavedam vseh prebivalcev mesta. Pravzaprav sem vseprisotna, sem sestavni del vseh identitet.

Najmočnejša poleg ženske z aktovko je bit otroka, ki v nekem svetlem stanovanju sedi na preprogi v dnevni sobi in ob zajtrku gleda risanke. Star mora biti nekje štiri leta in njegova glava je polna kodrov lešnikove barve. Je eden tistih otrok, ki v resničnem svetu obstajajo samo takrat, kadar je to absolutno nujno, večina njihovih življenj pa se odvija v abstrakcijah, podaljških realnosti, ki jih stalno ustvarjajo. Biva z neko neverjetno lahkotnostjo, ki skoraj neopazno lebdi nad mestom.

Nedaleč od njega živi v stanovanju v zgornjem nadstropju nekega nebotičnika mlad arhitekt. Sedi za malo mizico ob velikem oknu v kuhinji in vsakič znova svoje načrte polije s kavo. Njegovi lasje so oranžni in nosi očala z debelimi okvirji.

Na drugem koncu mesta sedi v stavbi filharmonije mlada violinistka, ki se ravno uglašuje. Včasih je tam pred vsemi ostalimi in igra sama, včasih pa je na odru cel orkester, a tudi takrat se najbolj zavedam nje.

Nikoli je ne slišim igrati, nikogar od njih ne slišim, vedno le raskav jutranji glas nekega moškega, ki prihaja iz starega radia. Govori o delnicah. Z njim se po mestu širi močan vonj po kavi.

     Star, oglat, moder avto, ki se počasi vzpenja po ozki cesti sredi travnatega klanca. Tudi ta je ujet v časovno zanko in nikoli ne pride do vrha. Vozi moški v karirasti srajci. Ostalih potnikov nikoli ne vidim jasno, vem pa, da so tam. Sama sedim na sedežu zadaj v sredini. Zrak je mehek, topel in neverjetno gost. Celoten prizor je od tega zraka povsem porumenel in slika, ki jo vidim, je rahlo zrnata. Skozi vetrobransko steklo gledam ven in zdi se mi, da ves ta zrak ustvarja konstanten zvok; tih in razmazan, ki se nežno giblje okrog ene same frekvence.

     Velika, bela soba pravokotne oblike z visokim stropom, običajno brez pohištva. Ena izmed daljših sten je steklena. Skozi to velikansko okno je moč videti neko pokrajino, vsakič je malo drugačna in gozd, ki je z njenim spreminjanjem različno oddaljen, mi pove, kateri letni čas je. Pogosto je zima in hladno zimsko sonce vstopa v prostor skozi to steno v ostrih snopih. Ležim na tleh ob steni nasproti steklene in prav počasi obračam glavo, polno mehkih, nepočesanih las od leve proti desni in nazaj. Nekdo se, zdi se, da skoraj po zraku, sprehaja vzdolž steklene stene in igra glasbo, jaz pa ga poslušam. Včasih nosi črn puli, včasih pa enega tistih debelih pletenih zimskih puloverjev. Vedno igra nekaj drugega in nikoli ne morem slišati povsem jasno, ujamem le posamezne zvoke, ki tvorijo zvočni prostor, ki ga poznam že od prej. Nihče od naju nikoli ne govori in čas ne mineva.

--

     Kraji brez materialnega obstoja, efemerni podaljški, dozidave realnosti, v katerih lahko živim. Občutek, ki v tem svetu nima pravega simbola ali imena in se znotraj mojih misli manifestira skozi podobe [opisane zgoraj], zvoke in včasih jezik, ki nato tvori pesmi. Pesmi so še najkrhkejše in v njih je treba bivati skrajno previdno, saj hitro nehajo biti resnične. Ostale vrste besedil prenesejo mnogo več in so obstojnejše, srčika napisanega je lažje oprijemljiva in ni se treba zanašati na konotacije. So pa slabše naseljiva, ostala besedila. V pesmih se lažje živi.

     Ustvarjanje tuje realnosti kot posledica ustvarjanja lastne. Soobstoj ustvarjalca in prejemnika skozi ustvarjeno, kjer imata obe strani možnost ustvarjanja in prejemanja pomena, možnost naseljevanja.

     Brina Kren

Brina Kren, rojena 17. 4. 2003 v Novem mestu, je intermedijska umetnica mlajše generacije, ki v svoji dejavnosti združuje predvsem besedo in zvok.

Šola se na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, kjer se v igranju saksofona izpopolnjuje pri prof. Janu Gričarju, redno pa se udeležuje tudi mojstrskih tečajev doma in v tujini.

Poleg šolskih odrov, na katerih se predstavlja kot solistka in v različnih sestavih – med njimi je vredno omeniti kvartet saksofonov, v katerem sodeluje s še tremi obetavnimi saksofonistkami svoje generacije –, se uveljavlja tudi v širšem prostoru. Različnim občinstvom se redno predstavlja v zasedbah, kot so Equilibrium as Insta_bility ter ansambel .abeceda, v preteklosti pa tudi code::source, Pet jazz polnoč, Pihalni orkester Krka, Avrehua in drugi.

V svoje avtorske projekte redno vključuje svojo pesniško dejavnost. Tako se je na Jazz festivalu Ljubljana 2020 predstavila s projektom Rišem si bogove, znotraj katerega je na podlagi svojega cikla pesmi v priložnostni zasedbi pripravila zvočno-vizualni performans. V letu 2020 pa je delovala tudi kot kuratorka koncertnega cikla Studio 8.1, ki ga na podlagi ene svojih pesmi izvaja s podnaslovom kako živijo ljudje. Cikel v sodelovanju s Cirkulacijo2 izvaja zavod .abeceda, v okviru katerega kot rezidenčna umetnica projekta .codex tedensko objavlja svoje zvočne improvizacije, ki jim je v preteklosti pogosto dodala besedo.

Tako omenjene kot tudi mnoge druge pesmi lahko preberete v njeni novi pesniški zbirki Razgaljanja, ki sledi prvencu Mnogostranosti (2018). Knjigo, ki je v sodelovanju z ljubljansko producentko Natašo Serec in sodelavci izšla pod okriljem KUD Mreža, sta z Brino ustvarili še fotografinja Nina Pernat in novomeškemu prostoru dobro poznana likovna umetnica Tjaša Travižan, tokrat v vlogi oblikovalke.

 

Članek je bil objavljen v društvenem glasilu IZZIV (Leto XIX, št. 2 in leto XX, št. 1)

Osmega decembra 2020 je minilo 110 let od rojstva Borisa Andrijaniča, dolgoletnega direktorja novomeške tovarne zdravil Krka, vizionarskega gospodarstvenika in v petdesetih letih prejšnjega stoletja tudi politično dejavnega delavca s pomembnim prispevkom pri povojnemu razvoju Novega mesta in jugovzhodne regije. Ne le da je iz tovarne zdravil Krka ustvaril eno izmed najbolj uspešnih slovenskih podjetij, temveč je podjetje dejavno vključil v širše družbeno dogajanje mesta, regije in države.

Lepo vabljeni, da si v spodnji priponki prenesete novo dvojno številko društvenega glasila IZZIV (Leto XIX, št. 2 in leto XX, št. 1). Na tiskano izdajo glasila se lahko naročite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.. Člani društva prejemajo glasilo brezplačno, za nečlane pa znaša naročnina 5 EUR.

Stran 1 od 19

Društvo Novo mesto

Sedež društva: Gubčeva 11, 8000 Novo mesto
Telefon: 07 302 14 50
TRR: SI56 0297 0001 9786 322 (odprt pri NLB d.d.)
ID DDV: 74738119
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

e-Novice

S prijavo sprejemam in soglašam z zajemom, hrambo in uporabo osebnih podatkov za prejemanje e-Novic Društva Novo mesto.